Ko je motivacija vse ...

Način dela na februarskem izobraževanju za tiste, ki smo želeli razviti ideje za prijavo na program Erasmus + mi je dal misliti – o motivaciji, o vsebinah in izobraževanjih, ki so namenjeni le izvajanju projektov, ne pa ciljni publiki.

Prvi dan smo se udeleženci spoznali med sabo in projekte drug drugega, kolikor je bilo pač potrebno za normalno dinamiko skupine in dobili informacije, ki bi jih lahko potrebovali za pripravo projekta iz katerekoli točke trenutnega stanja že začenjamo, drugi dan pa je bil namenjen samostojnemu delu in posvetovanjem z mentoricami, ki so nam bile na razpolago cel dan.

Takšen način dela zahteva veliko zaupanje mentorjev do nas in naše motivacije in je zame, udeleženko, hkrati predstavljajo svež pristop. Način vodenja velikega dela izobraževalnih dogodkov pri nas je še vedno za enosmeren pritok informacij od predavatelja k slušateljem, v boljšem primeru gre za zelo moderiran večsmeren proces, ki pa zapolni vsak trenutek časa udeleženca s katero od moderatorjevih bolj ali manj smiselnih domislic.

Trenerji so sicer mnogokrat simpatičen in popestritven del dogodkov, a s tem, ko ne zaupajo v motivacijo udeležencev le-te podcenjujejo. Ali pa gre za to, da udeleženci pravzaprav ne želijo viti tam in se s tem vseskoznim animiranjem skuša ohraniti minimalno koncentracijo in število udeležencev, zapisanim v prijavi projekta. Pa je smiselno organizirati tako veliko količino dogodkov, kjer vseskozi prepričujemo prisotne naj ostanejo še malo, naj napišejo še eno idejo na post it listek, glasujejo s še eno nalepko, si izposodijo še eno knjigo in žive knjižnice? Ali ni motivacija udeležencev, tista, ki bi morala biti dovolj? Ali ni morda problem v vprašljivi kvaliteti ponujenih vsebin?

Mojca Selak, Zavod Tri, udeleženka usposabljanja ProjectLab v Bonnu