Iztok iz zavoda Anima Vita se je maja udeležil usposabljanja »iNEETiate inclusion«, ki smo ga objavili med našimi razpisi. Preberite, kaj je o svoji izkušnji povedal po vrnitvi:

Maja 2015 je v Bukarešti potekal nekajdnevni seminar »iNEETiate inclusion«, organiziran s strani podpornega centra SALTO Inclusion ter romunske nacionalne agencije programa Erasmus+. Seminarja sva se udeležila tudi predstavnika dveh Slovenskih NVO-jev: predstavnica Zavoda Bob in predstavnik Zavoda Anima Vita. Z vidika profila udeležencev je seminar predstavljal svojevrstno posebnost, saj se ga niso udeležili zgolj predstavniki mladinskih nevladnih organizacij, temveč tudi predstavniki različnih vladnih in nevladnih organizacij, kadrovskih podjetij, kariernih svetovalnic idr. Ta ciljno usmerjena raznolikost med udeleženci seminarja je pripomogla k oblikovanju pestrejšega dialoga ter h kreativnemu in večplastnemu skupnemu delu, ki je stremelo k boljšemu razumevanju in opredelitvi fenomena NEET (= not in education, employment or training), prav tako pa je vsem udeležencem omogočilo tudi izmenjavo dobrih praks iz različnih institucionalnih okvirov.

Če bi iz izkušnje udeležbe na seminarju izluščil tri misli, za katere se mi zdi res pomembno, da se jih deli naprej, bi bile to sledeče: 

1. NEET posamezniki ne obstajajo! Koncept »NEET« je pojav, ki se kot tak pojavlja in je uporaben zgolj na makro-institucionalni ravni (EU komisija, EU parlament, ipd.), za politične odločevalce, ki potrebujejo nek koncept, ki zaobjame populacijo, ki se zavoljo najrazličnejših razlogov in okoliščin znajde izven trga dela oziroma šole. Pri direktnem delu z mladimi pa so ravno ti razlogi in okoliščine tisti, na katere se moramo osredotočati oziroma k izboljšanju katerih moramo stremeti.
   
   
2. Nadaljnji razvoj nevladnega sektorja je iskati v korporativnem povezovanju, saj se na področju gospodarstva nahajajo najmočnejši družbeni akterji, katerih moč je potrebno mobilizirati v smeri opolnomočenja najšibkejših. Če je le možno, se je na področju mladinskega dela potrebno izogniti žal vse prepogosti situaciji »nemočnih, ki skrbijo za nemočne«.
   
   
3. Prvi korak na poti OPOLNOMOČENJA druge osebe je v naši pristni in iskreni skrbi zanjo. Drugi korak je opustitev naših lastnih načrtov, ki jih imamo za to osebo.

Iztok Zver, Zavod Anima Vita