5. decembra obeležujemo mednarodni dan prostovoljstva. Vsem prostovoljkam in prostovoljcem, ki opravljate to plemenito poslanstvo, smo hvaležni vsak dan, danes pa vam še posebej čestitamo. 

Kljub temu, da je prostovoljstvo mladih nekaj, kar je v vseh državah EU univerzalno prepoznano kot področje, ki ga je potrebno podpirati in spodbujati, se sistemi ter njihove značilnosti med seboj pomembno razlikujejo. 

Odgovor na vprašanje kako se razlikujejo, nam pomaga najti spletna enciklopediji nacionalnih mladinskih politik Youth Wiki. Z njegovo pomočjo smo poiskali podatke o nekaterih značilnostih in razlikah med ureditvami področja prostovoljstva za mlade med državami članicami EU.

1. Nacionalne prostovoljske sheme (programi) za mlade 

Udeležba v prostovoljskih dejavnostih omogoča mladim, da postanejo aktivni državljani in dejavniki solidarnosti ter pozitivnih sprememb za skupnosti v Evropi. Zaradi tega so se države članice EU v okviru EU strategije za mlade 2010-2018 zavezale k spodbujanju programov podpore in krepitve zmogljivosti organizacij dejavnih na področju prostovoljstva, ozaveščanju o prostovoljskih priložnostih in zagotavljanju informacij za mlade o pravicah in koristih prostovoljcev. Na ravni EU je vzpostavitev programa Evropska solidarnostna enota namenjena povečanju sodelovanja mladih v čezmejnih prostovoljskih shemah in aktivnostih.

Informacije, zbrane na Youth Wiki, kažejo, da vse države spodbujajo sodelovanje mladih v prostovoljskih dejavnostih, ki jih organizira civilna družba, in vlagajo sredstva za podporo projektom prostovoljstva na nacionalni in lokalni ravni. Poleg tega nekatere države neposredno izvajajo nacionalne prostovoljske sheme, ki ponujajo konkretne priložnosti za prostovoljske projekte. To so nacionalni programi, ki jih organizirajo, spremljajo in financirajo nacionalni javni organi, ki posebej ciljajo mlade.

Države, v katerih imajo nacionalne sheme, z njimi zagotavljajo posebne točke, ki bodočim mladim prostovoljcem olajšajo usklajevanja njihove razpoložljivosti in talentov s potrebami organizacij gostiteljic na tem področju (to je, na primer, eden glavnih ciljev malteškega nacionalnega programa). Prostovoljcem je preko shem zagotovljen tudi vključujoč (inkluziven) okvir za njihovo sodelovanje, ki pogosto vključuje sisteme za povračila stroškov nastalih s prostovoljstvom, dostop do osebnih zavarovanj in nacionalni sistem potrjevanja prostovoljskih izkušenj.

2. Priznavanje veščin (kompetenc) - certificiranje

Evropska unija je s Priporočili Sveta o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja iz leta 2012 prepoznala pomen potrjevanja znanja, spretnosti in kompetenc pridobljenih z neformalnim in priložnostnim učenjem za izboljševanje zaposljivosti in motiviranosti oseb, ki sodelujejo v takšnih aktivnostih. V njih poziva države članice EU naj razvijejo okvire za priznavanje in potrjevanje (validacijo) učnih rezultatov neformalnega in priložnostnega učenja do leta 2018. Takšni okviri morajo podati podlago za prepoznavanje (identify), dokumentiranje (document), oceno (assess) in potrjevanje (validate) učnih rezultatov pridobljenih z neformalnim in priložnostnim učenjem. Države članice pa samostojno določijo področja in sektorje, za katere je želijo razviti takšne sisteme za potrjevanje oz. priznavanje.

Mladinsko prostovoljstvo je pomembno področje za pridobivanje dragocenih znanj in kompetenc s pomočjo neformalnega učenja. EU Strategija za mlade 2010-2018 je tudi pozvala države članice, naj spodbujajo priznavanje spretnosti, pridobljenih s prostovoljskimi dejavnostmi, s pomočjo instrumentov, kot sta Europass in Youthpass ali drugih sistemov, ki jih podpirajo države članice. Po podatkih Youth Wiki ima večina držav nacionalni sistem za potrjevanje prostovoljskih izkušenj (glej zemljevid Nacionalne sistemi potrjevanja prostovoljskega dela).

Večina držav poroča, da lahko mladi prostovoljci prejmejo potrdila (npr. potni list prostovoljca, kartica prostovoljca itd.) organizacij, v katerih so opravljali prostovoljsko delo. V nekaterih državah (na primer v Španiji, na Hrvaškem ali v Sloveniji) so prostovoljske organizacije dolžne na zahtevo prostovoljca izdati takšno potrdilo; v drugih (npr. v Estoniji) se lahko prostovoljske organizacije odločijo ali izdajo potrdilo ali ne. V nekaterih sistemih je možnost prejema certifikata odprta za nekatere prostovoljce (npr. prostovoljni mladinski voditelji v Belgiji), za prostovoljce, ki sodelujejo v nacionalnih shemah (npr. na Češkem) ali za prostovoljce v mednarodnih prostovoljskih aktivnostih (na primer na Švedskem).

Organizacije lahko razvijejo tudi svoje certifikate. Na primer na Finskem, čeprav ni nacionalnega sistema potrjevanja, številne organizacije zagotavljajo potrdila o prostovoljstvu in pridobljenih kompetencah. Poleg tega so v nekaterih državah (npr. v Češki republiki in na Slovaškem) vsem prostovoljcem na voljo samoocenjevalna orodja, ki jim omogočajo beleženje spretnosti in kompetenc pridobljenih med njihovim prostovoljskim delom. 

Obstoj nacionalnih sistemov/shem za certificiranja ne pomeni, da vsi mladi prostovoljci, ki bi lahko prejeli potrdilo, tega dejansko dobijo oz. zanj zaprosijo. Raziskava Eurobarometra o Stanju mladih v Evropski uniji kaže, da je v letu 2017 v EU v povprečju certifikat prejelo manj kot 30% vseh prostovoljcev, starih 30 let ali manj.

3. Finančna podpora mladim prostovoljcem 

Evropska listina o pravicah in odgovornostih prostovoljcev, katere namen je spodbujanja kulture sodelovanja in zagotavljanja dostopnosti do prostovoljskih aktivnosti, kot eno od pravic prostovoljcev navaja pravico prostovoljcev navaja pravico do podpore (predvsem v obliki povračila stroškov), ki naj bi jo zagotavljali ponudniki prostovoljskih aktivnosti. Taka oblika finančne podpore lahko predvsem mladim z manj priložnostmi omogoči sodelovanje v prostovoljskih dejavnostih.

Podatki Youth Wiki kažejo, da v večini držav obstajajo nacionalni predpisi o finančni podpori mladim prostovoljcem. Takšna podpora ima lahko različne oblike. Najpogosteje imajo prostovoljci povrnjene stroške povezane s prostovoljskim delovanjem. V nekaterih državah (npr. v Avstriji, na Malti ali v Luksemburgu) prostovoljci prejmejo določen znesek v obliki »žepnine« ali dodatka, ki ni odvisen od njihovih stroškov. V nekaterih primerih (npr. v Nemčiji) so družine mladih prostovoljcev upravičene do družinskih dodatkov v obdobju prostovoljstva.

Kljub temu pa se predpisi razlikujejo glede načina dodeljevanja takšne finančne podpore:

• V približno eni tretjini držav z nacionalnimi predpisi o podpori prostovoljcev, so vsi prostovoljci po zakonu upravičeni do neke vrste finančne podpore (povračilo stroškov, žepnina ali družinski dodatek).
• Drugo skupino držav ima to področje urejeno tako, da so sicer vsi prostovoljci upravičeni do povračila stroškov, vendar to ni zagotovljena pravica. Z drugimi besedami, čeprav obstaja pravni okvir za povračilo stroškov, lahko organizacije na podlagi svojih sredstev svobodno odločajo ali zagotavljajo takšno povračilo za svoje prostovoljce ali ne.
• V nekaterih državah pa predpisi omejujejo takšno upravičenost ali upravičenost mladih na tiste, ki prostovoljsko delujejo v okviru nacionalnih programov/shem/okvirov prostovoljstva, medtem ko povračilo stroškov za prostovoljce zunaj teh okvirov ni posebej urejeno. To lahko velja tudi za ugodnosti na področju socialne varnosti: prostovoljci, ki so aktivni zunaj določenih okvirov oz. shem pogosto niso upravičeni do teh ugodnosti.

V enajstih sistemih, ki so popisani v spletni enciklopediji Youth Wiki, ni vnaprej določenih podpornih shem ali predpisov o povračilu stroškov. V nekaterih od teh (praviloma v nordijskih državah - npr. na Švedskem in Norveškem) nevladne in mladinske organizacije prejemajo relativno visoko javnofinančno podporo, ki jo lahko namenijo tudi za podporo mladim prostovoljcem. Vendar pa so takšne odločitve v pristojnosti organizacij.

4. Spodbujanje udeležbe mladih z manj priložnostmi v prostovoljskih dejavnostih

Ena od ključnih prednostnih nalog usklajevanja mladinske politike med državami članicami EU je zagotoviti vključevanje in enake možnosti sodelovanja za vse mlade, ki aktivno participirajo v družbenem in civilnem življenju. Opredelitev potencialnih ovir za njihovo udeležbo in uvajanje ukrepov za njihovo odpravo so zato bistvenega pomena za spodbujanje vključevanja mladih v solidarnostne in prostovoljske dejavnosti. 

Vse evropske države, ki jih pokriva Youth Wiki, si na nacionalnih ravneh prizadevajo za spodbujanje prostovoljskega dela med mladimi in predstavljajo priložnosti in koristi, ki jih te aktivnosti ponujajo. Poleg tega je približno ena tretjina držav sprejela ukrepe za povečanje sodelovanja posebnih skupin mladih v prostovoljskih dejavnostih.

V nekaterih primerih ciljne skupine vključujejo mlade, ki se zaradi fizičnih, geografskih ali ekonomskih ovir srečujejo s posebnimi ovirami pri dostopu do prostovoljskih praks. Takšni primeri so ad hoc spodbude, ki so jih sprejele nekatere države: za mlade, prizadete zaradi invalidnosti (npr. v Nemčiji in Španiji), mladostnike, ki prebivajo na geografsko oddaljenih območjih (na primer v Franciji in Združenem kraljestvu) ali mlade posameznike, katerim omejena sredstva za življenje onemogočajo sodelovanje v dlje časa trajajočem prostovoljskem delu (na primer na Norveškem).

V drugih primerih obstajajo nacionalne politike namenjene vključevanju mladih, ki jim lahko sodelovanja v prostovoljskih izkušnjah še posebej koristi, z namenom krepitve njihovega socialnega vključevanja, nadaljnjega izobraževanja ali krepitve njihove zaposljivosti. Takšni primeri so: izvajanje posebnih ukrepov za spodbujanje vključevanja mladih z manj priložnostmi ali tveganjem socialne izključenosti v prostovoljstvo (v primeru Poljske), spodbujanje vključevanja osipnikov (na primer v Luksemburgu) ali mladih beguncev in migrantov (na primer v Nemčiji in na Norveškem) v prostovoljske aktivnosti.

5. Formalni mehanizmi za zagotavljanja kakovosti v prostovoljskih dejavnosti mladih

Za zagotavljanje ustreznih pogojev in razmer, ki omogočajo, da mladi svoj čas in vire vlagajo v projekte, ki ustrezajo njihovim talentom, pričakovanjem ter se izvajajo v varnih razmerah, je bistveno, da se spremlja kakovost dejavnosti, ki jih predlagajo in izvajajo prostovoljske organizacije. S tem namenom so se Evropska komisija in države članice EU zavezale k spodbujanju zaščite mladih prostovoljcev in kakovosti prostovoljskih dejavnosti, v katerih sodelujejo.

Vse države članice EU so - v različnem obsegu - določile splošna merila kakovosti za prostovoljske dejavnosti organizacij civilne družbe, ki pokrivajo pravice in obveznosti prostovoljcev in prostovoljskih organizacij, pogoje, na podlagi katerih se lahko prostovoljsko delo izvaja, in pravila za zagotavljanje varnosti, ki jih je treba izvajati.

Formalni mehanizmi za spremljanje uveljavljanja teh standardov kakovosti v praksi obstajajo v približno polovici držav. Običajno so nadzorovane organizacije, ki prejmejo javno financiranje za svoje projekte, bodisi v okviru nacionalnega programa prostovoljstva bodisi samostojno. V prvem primeru je spremljanje bistven element uradne akreditacije organizacij kot izvajalcev prostovoljnih praks znotraj nacionalne sheme (glej na primer Malto, Nemčijo in Češko).

Javni organi lahko izvajajo inšpekcijske preglede (na primer v Luksemburgu), od organizacij zahtevajo, da redno poročajo o svojih dejavnostih (tako kot v Avstriji in na Hrvaškem) ali opravljajo revizije (kot se dogajajo v Nemčiji in na Portugalskem), da preverijo skladnost s predpisi.

Neizpolnjevanje praviloma pomeni odvzem javnih sredstev (na primer v Sloveniji in na Finskem) in / ali ukinitev projektov, ki jih vodijo organizacije.

Vir: Comparative overviews and maps on Voluntary Activities (Youth Wiki)