Prilagoditev za slabovidne
Prilagoditev za dislektike
Erasmus+ Mladi v akcijiEvropska solidarnostna enotaInfo servis EurodeskSALTO SEE RC

Miti in resnice o politični participaciji mladih

24.10.2018

Članek je bil izvirno objavljen v 38. številki revije Mladje.

Branje članka vam bo vzelo: 10 minut

Gledano z normativnega vidika je demokratični politični sistem odvisen od tistih, ki v njem sodelujejo. Če sodelujočih ni, je sistem, ki svoj obstoj utemeljuje na vladavini ljudstva, obsojen na propad. Predpogoj delovanja demokracije je torej politična participacija. Višja kot je, večja je legitimnost takšnega sistema in obratno. Položaj, kjer le majhen delež ljudi sodeluje v demokratičnih procesih, šibi samo demokratičnost sistema, ki je njegova največja prednost (Dahl, 1971; Inglehart, 1997).

Politična participacija državljanov je torej nujen predpogoj za delovanje demokratične skupnosti, na kateri temelji politični sistem in njegova legitimnost, zato ni presenetljivo, da je participacija nepogrešljiv del mednarodnih konvencij in drugih strateških dokumentov, še posebej tistih, ki določajo uresničevanje načela človekovih in otrokovih pravic. Poleg tega politična participacija povečuje možnosti za uresničitev (političnih) interesov različnih družbenih skupin, saj omogoča, da politični odločevalci slišijo njihov glas − posredno se na ta način lahko izboljšata njihov družbeni položaj in kakovost življenja. 

V zadnjih letih se evropske družbe soočajo z nizkimi stopnjami politične participacije. Ta trend je še posebej izražen pri mladih. Ti manj sodelujejo v političnih procesih, posledično pa politične odločitve manj upoštevajo njihov družben položaj in manj naslavljajo probleme, s katerimi se soočajo, kot pri ostalih skupinah prebivalstva. To še posebej velja za konvencionalne oblike politične participacije.

Poglejmo pobliže udeležbo na volitvah med mladimi v EU. Večina mladih (64 %), ki so sodelovali v raziskavi Flash Eurobarometer 455 v letu 2017, navaja, da so v zadnjih treh letih sodelovali vsaj na enih od naslednjih volitev: lokalnih, regionalnih ali nacionalnih volitvah, kar je primerljivo z rezultati leta 2014, ko jih je na isto vprašanje pritrdilno odgovorilo 63 %. V Sloveniji je bilo takih mladih v letu 2014 še 71 % (bili smo torej nad povprečjem EU), leta 2017 pa krepko manj, in sicer le še 49 %, kar je krepko pod povprečjem EU. V Sloveniji se soočamo z negativnim trendom, ki je poleg tega tudi najbolj izrazit med državami EU (EU Open Data Portal, 2018).

Gledano v primerjalni perspektivi se mladi v Sloveniji precej bolje odrežejo, ko gre za nekonvencionalno politično participacijo. Prek interneta nadpovprečno pogosto objavljajo mnenja glede splošnih javnih zadev (angl. civic issues) in političnih zadev (blogi, družbena omrežja ipd.) ter uporabljajo internet za participacijo v političnih in splošnih zadevah. 

Nekonvencionalna politična participacija in raba interneta (delež posameznikov, ki so v zadnjih treh mesecih uporabili internet v navedene namene; v %)

 

16–19 let

16–29 let

Podajanje predlogov ali sodelovanje pri glasovanju z namenom naslavljanja splošnih in političnih zadev (npr. prostorsko planiranje, podpis peticije)

SI

5

7

EU-28

7

9

Objavljanje mnenj glede splošnih ali političnih tem prek spletnih strani (blogi, družbena omrežja ipd.)

SI

17

13

EU-28

14

16

Splošna ali politična participacija

SI

19

16

EU-28

17

20

Vir: Eurostat (2016)

Če izhajamo iz podmene, da je politično participativno vedenje ključnega pomena za delovanje demokracije, in verjamemo, da se takšno vedenje lahko privzgoji, je potrebno že pri otrocih in mladostnikih, četudi ti nimajo polnih političnih pravic, spodbujati takšno vedenje. Le tako lahko v prihodnosti upamo na višje stopnje politične participacije. Zgodnje participativno politično vedenje je dejavnik, ki pozitivno vpliva na politično udejstvovanje v odrasli dobi – bolj verjetno je namreč, da bodo mladostniki, ki so politično aktivni, takšni tudi v odrasli dobi, ko bodo imeli polne politične pravice. S tega gledišča je torej treba vplivati na spremembo njihovih vrednot, še posebej, če pristanemo na tezo, da mladostniki vrednot, ki vodijo v politično participacijo ne posedujejo v zadostni meri, na kar bi sicer lahko sklepali tudi iz nizke volilne udeležbe, ko dobijo volilno pravico.

Najprej pa si moramo sploh odgovoriti na vprašanja, ali mladi v resnici ne posedujejo takšnega vrednotnega profila, ki bi spodbujal politično participacijo, katere teme in problemi jih znotraj političnega življenja najbolj zanimajo in kako razumejo politično participacijo.

Danes so mladi pogosto portretirani kot narcisi, egoisti, potrošniki, predvsem pa kot nezainteresirani za skupno dobo, se pravi individualisti v slabšalnem smislu in nosilci t. i. krize vrednot (Ule, 2013). Pa je temu res tako? Za pravilno oceno vrednotnega profila mladih je najprej pomembno, kako razumemo individualizem. Individualizem, ki se zrcali v vrednotah mladih, je treba postaviti v kontekst družbe tveganja, v kateri živimo. Mladi danes spričo tveganj, ki jih čakajo v odraslosti, resda živijo po »novi etiki, ki sloni na dolžnosti do samega sebe« (Ule, 2013: 94), kar pa še ne pomeni, da pozabljajo na skupno dobro.

Na podlagi različnih raziskav (Flere idr., 2013) in študij (Boljka in Narat, 2016) danes vse bolj ugotavljamo, da se mladi v Sloveniji zelo dobro zavedajo negotovosti, v katero so vpeti praktično v vsem svojem delovanju, naj bo to usmerjeno v sedanjost, še toliko bolj pa, ko gre za delovanje, ki je vezano na organizacijo in načrtovanje prihodnosti. Preveva jih skrb glede lastne prihodnosti, veliko razmišljajo o eksistencialnih temah, kot so revščina, brezposelnost, razvrednotenje izobrazbe, preseljevanje v tujino, družbena in ekonomska neenakost in pomanjkanje vrednot v družbi in politiki. Tudi zato ne preseneča, da raziskave ne kažejo na upad kolektivizma v prid porasta individualizma, ampak nasprotno prepričanost v nujnost odprave družbene nepravičnosti. Zato težko govorimo o upadu zanimanja mladih za t. i. velike (politične) družbene teme. To zanimanje lahko sicer razumemo tudi kot način, kako naj bi si mladi predstavljali odpravljanje družbene negotovosti, ki mladim preprečuje zasledovanje njihovih individualnih življenjskih projektov. Verjetno je to tudi del razlage, zakaj se mladostniki v političnem prostoru umeščajo bolj na politično levico in izražajo liberalna stališča, kar je tudi sicer značilno za to starostno skupino v drugih državah.

Hierarhija vrednot mladih v Sloveniji kaže na to, da so jim med vrednotami najpomembnejše osebno dostojanstvo, korektnost in poštenost, sledijo altruizem, strpnost in toleranca, najmanj pomembna pa sta jim družbeni ugled in materialni uspeh kot tipični individualistični vrednoti. Tezi, da mladih javne zadeve ne zanimajo in da so umaknjeni v zasebnost, kjer ob podpori svojih staršev uresničujejo zgolj lastne biografske projekte, bi tudi zato težko pritrdili. Lastni biografski projekti so mladim sicer pomembni, saj gre tu za uresničevanje individualnih ciljev, a ne za ceno zapostavljanja skupnih družbenih ciljev, skupnega dobrega, skrbi za druge družbene skupine in pomena družbene pravičnosti. Tak vrednotni profil mladih nakazuje tudi, da bi lahko imeli velik participacijski potencial, še posebej, če ga razumemo tudi kot izražanje družbene kritičnosti, zavračanje družbenih neenakosti, lastno aktivno ukvarjanje s prihodnostjo in pogrešanje splošnih vrednot v družbi.

Kljub temu orisani vrednotno-politični profil mladih še ne pomeni, da so tudi zares politično aktivni, da znajo in so pripravljeni svoje politične interese kot take tudi prepoznati in jih uresničevati na način konvencionalne politične participacije ter s tem postati relevanten, enakovreden in upoštevanja vreden politični akter. Mladi v Sloveniji torej imajo potencial za politično participacijo, vendar se ta le stežka pretvori v dejansko aktivno udejstvovanje na tem področju. Politična aktivnost mladih je izrazito nizka. Izpostavimo lahko dva možna dejavnika. Prvi je nizka raven znanja mladih o političnih zadevah, ki je, kakor kažejo tudi preračuni (Boljka in Narat, 2016) podatkov raziskave Mladina 2013 (Flere idr., 2013), v negativni povezanosti s politično aktivnostjo. Manj mladi vedo o politiki, manj verjetno je, da bodo politično aktivni. Drugi dejavnik je nezaupanje mladih v konvencionalno politiko. Pri mladih obstaja jasno izraženo nezaupanje v delovanje političnega sistema, ki je sicer v večji meri omejeno na mikro raven, na raven političnih odločevalcev, ki jih mladi nemalokrat razumejo kot koruptivne, nesposobne, nepravične, nevredne njihovega zaupanja in oddaljene od navadnega državljana. Mladi torej izkazujejo nizko raven zaupanja v politične odločevalce, so pa političnemu sistemu kot takemu kljub temu še vedno relativno naklonjeni. Vseeno velja šibka povezanost med politično aktivnostjo in prepadom med političnimi odločevalci in državljani. Manjša kot je zaznava tega prepada, višja je politična aktivnost mladih.

Na splošno lahko ugotovimo, da problem nizkih stopenj politične participacije ni v pomanjkljivih vrednotah mladostnikov; te so v največji možni meri usmerjene v skupno dobro in s tega vidika predstavljajo dobro podlago za sodelovanje mladih v politiki, ki nenazadnje pomeni upravljanje javnih zadev. Problem nizkih stopenj politične participacije mladih gre prej iskati v političnem sistemu in (konvencionalnih) procesih političnega odločanja, ki jih mladi ne razumejo kot del svojega sveta. Konvencionalne politike tako ne razumejo kot potencialnega poligona za uresničevanje njihovih kolektivnih interesov, na njem se ne počutijo kot enakopraven igralec, ampak konvencionalno politiko prej razumejo kot polje preigravanja in uresničevanja interesov odraslih posameznikov, čeravno so sami prepričani o njeni pomembnosti in njeni sposobnosti, da naslavlja in odpravi družbene probleme.

Kako torej premostiti te prepreke za povišanje politične participacije? Najprej lahko razmislimo o tem, kakšni naj bi sploh bili ukrepi za izboljšanje položaja na tem področju. Ti morajo biti oblikovani tako, da upoštevajo dejavnike, za katere smo na podlagi napisanega prepričani, da bi lahko pozitivno vplivali na politično participacijo mladih.

  • Mladi sicer imajo vrednotni profil, ki spodbuja participacijo, vendar to še ne pomeni, da takšnega profila ni potrebno dodatno spodbujati. Ukrepi naj torej spodbujajo vrednote, ki prispevajo k politični participaciji.
  • Mladih ne zanimajo vse politične teme. Najbolj jih zanimajo teme, ki so povezane z družbeno nepravičnostjo in t. i. eksistencialnimi temami (revščina, nizki dohodki, brezposelnost, visoki življenjski stroški, stanovanjski problem, pomanjkanje materialnih dobrin pri otrocih, delovni pogoji, izobraževanje, razvrednotenje izobrazbe, preseljevanje). Ukrepi naj torej naslavljajo probleme, ki jih kot družbene probleme razumejo tudi mladi.
  • Družbene probleme naj ukrepi naslavljajo na način, ki je mladostnikom blizu (npr. IKT tehnologija, družabna omrežja, spletne aplikacije).
  • Ukrepi naj skušajo spremeniti politični sistem, da bo prepoznal in upošteval mlade kot enakopravno družbeno-politično skupino.
  • Mladi verjamejo v moč politike, zato bi lahko verjeli tudi v moč ukrepov, če bi bili njihovi rezultati otipljivi, vidni. Videti morajo, da je ukrep imel konkreten učinek.
  • Ukrepi morajo prispevati k premostitvi prepada med političnimi odločevalci in mladimi, k povečanju zaupanja v politični proces. Ta prepad je še posebej velik na mikro ravni, na ravni individualnih akterjev (poslanci, politični odločevalci) in ne toliko na ravni sistema samega.
  • Glede na to, da je informiranost o političnih zadevah (šibko) pozitivno povezana s politično participacijo mladih, bi morali v Slovenijo prenesti dobre prakse iz tujine, ki bi prispevale k poglabljanju znanja in boljšemu razumevanju političnih procesov in politike na sploh.

Prizadevati si je torej treba za oblikovanje in uveljavitev modela aktivnega državljanstva in politične participacije, ki bo naredil korak naprej od mladim prilagojenih in prav njim namenjenih oblik participacije (kot je npr. otroški parlament). Taki poligoni političnemu sistemu vse prevečkrat služijo zgolj za legitimacijo politične izključenosti tistih, ki volilne pravice in pravega političnega vpliva nimajo. Tako jih morda razumejo tudi mladi sami. Ta novi model (politične) participacije mora v svoje središče postaviti popolnoma enakopravno obravnavo mladih, še posebej tistih mladih, ki volilne pravice še nimajo, in zagotoviti resnično upoštevanje njihovih političnih interesov, kjer bodo rezultati njihovih političnih prizadevanj resnično vidni in otipljivi. Le tako bodo dobili občutek, da so s strani širše družbe prepoznani kot enakopravni politični subjekti. Zato je razprava o morebitnem znižanju starosti za pridobitev volilne pravice prepotrebna in vsekakor predstavlja korak v pravo smer.

Nekaj sklopov ukrepov oz. predlogov, katerim bi morali politični odločevalci za dvig stopnje politične participacije posvetiti več pozornosti:

  • začeti javno razpravo o znižanju starosti za pridobitev volilne pravice na 16 let,
  • uvesti predmet državljanske vzgoje v vse razrede osnovne in srednje šole,
  • ponovno obuditi javno razpravo o e-volitvah,
  • upoštevati načelo enakosti pri ocenjevanju učinkov vseh javnih politik na koristi otrok in mladostnikov (t. i. child and youth mainstreaming),
  • izboljšati merjenje potreb mladostnikov in mladih z vidika zagotavljanja njihovih pravic in interesov.

Avtor: dr. Urban Boljka, Inštitut RS za socialno varstvo

Literatura

Boljka, U. in T. Narat (2016). Aktivno državljanstvo mladostnikov: končno poročilo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.

Dahl, R. A. (1971). Polyarchy: Participation and opposition. New Haven: Yale University Press.

EU Open Data Portal (2018). Flash Eurobarometer 455: European Youth. Dostopno prek: https://data.europa.eu/euodp/data/dataset/S2163_455_ENG (4. 4. 2018).

Eurostat 2016. Dostopno prek: ec.europa.eu/eurostat (20. 12. 2015).

Flere, S., R. Klanjšek, M. Lavrič, A. Kirbiš, M. Tavčar Kranjc, M. Divjak, T. Boroja, B. Zagorc in A. Naterer (2013). Slovenska Mladina 2013: Življenje v času deziluzij, tveganja in prekarnosti [datoteka podatkov]. Slovenija, Maribor: Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru [izdelava], 2013. Hrvaška, Zagreb: Friedrich-Ebert-Stiftung Kroatien [izdelava], 2013. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2014. ADP – IDNo: MLA13.

Inglehart, R. (1997). Modernization and postmodernization: Cultural, economic, and political change in 43 societies. Princeton (New Jersey), Chichester: Princeton University Press.

Ule, M. (2013). Spreminjanje vrednot v sodobnih življenjskih potekih [Prispevek na konferenci]. Etika v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj 49: 89–96. Dostopno prek: http://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/nastran-ule.pdf (15. 7. 2016).


« Nazaj
Z ogledom te spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.     V REDU       O piškotkih