Prilagoditev za slabovidne
Prilagoditev za dislektike
Erasmus+: MladinaEvropska solidarnostna enotaInfo servis EurodeskSALTO SEE RC

Mladinsko delo kot prostor družbene socializacije mladih

26.09.2018

Branje članka vam bo vzelo: 10 minut

Danes je »mladinsko delo« razumljeno kot orodje za spodbujanje in krepitev osebnostnega razvoja, družbene socializacije in aktivnega državljanstva med mladimi. Z izrazom mladinsko delo opisujemo zelo različne aktivnosti z mladimi, za mlade in s strani mladih, ki imajo zelo širok spekter vsebin in namenov, od družbenih, kulturnih ali izobraževalnih do političnih. Pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da se mladinsko delo uvršča v t. i. izvenšolsko izobraževanje (poimenovano tudi obšolsko izobraževanje), najpogosteje pa govorimo o neformalnem in priložnostnem učenju.

A bistvo mladinskega dela je, da je prostor učenja. In če je morda izraz »učenje« pretrd in morda koga celo odbija, lahko govorimo tudi o prostoru nabiranja veščin in sposobnosti posameznika in posameznice, seveda z nekim določenim namenom.

Pri tem ni nepomembno, da gre za specifičen način učenja. Učenja s praktičnimi učnimi preizkušnjami, od katerih vsaka naslavlja enega ali več učnih ciljev. Kjer je – vsaj v kontekstu mladinskega dela – vedno mešanica med načrtovanimi učnimi cilji (neformalno učenje) in nenačrtovanimi, a vseeno pridobljenimi znanji, spretnosti in še čem. In ni nepomemben okvir učenja, namreč izvajanje teh učnih preizkušenj (praviloma) v sodelovanju z drugimi mladimi in praviloma v skupini mladih s podobnimi psihofizičnimi sposobnostmi. Proces – in ko govorimo o učenju tudi kje drugje, je učenje vedno proces – bo seveda bistveno drugačen, če imamo opraviti s skupino približno enake starosti ali pa če govorimo o procesu, kjer bo, recimo, starostna razlika med sodelujočimi mladimi velika. Zato klasično mladinsko delo z razlogom temelji na obstoju skupin mladih približno enake starosti, ki skozi daljši čas zasledujejo svojo »učno pot« v mladinskem delu. Izkustveno učenje, ki temelji na sodelovanju med člani in članicami skupine, ki temelji na soodvisnosti uspeha od prispevka vseh sodelujočih, ki v drobnih stvareh vnaša tudi vrednote, je klasična podoba mladinskega dela.

A dejstvo je, da se prostor mladinskega dela v slovenskem kontekstu tudi še išče, vsaj ko gre za njegovo sistemsko umeščanje v celoto javnih politik. Dejstvo je, da ga včasih porivamo med socialo, drugič v sfero kulture, tretjič v izobraževanje. Pozornost do obdobja odraščanja, do mladih boste našli marsikje. Nekaj s to zamegljenostjo ima opraviti tudi dejstvo, da se vprašanja odraščanja, družbene socializacije in integracije v družbo razprostirajo preko različnih »sektorskih politik«. Pregled nacionalnega programa za mladino in njegove vsebine sega mnogo širše, kot je polje mladinskega dela.

Del te zmešnjave je tudi dejstvo, da se mladinsko delo pogosto postavlja kot samostojen namen oziroma cilj. Pač vključevati odraščajočo mladino v mladinsko delo. A to bi bilo tako, kot če bi izobraževanje v šolskem sistemu postavljali kot samemu sebi namenjeno: pač namen izobraževalnih ustanov je, da so mladi vključeni v izobraževanje. Nič pa o tem, zakaj je nujno, da mladi hodijo v šolo, da se izobražujejo. Z našega, ožjega vidika je vedno zanimivo, ko kdo svoje poslanstvo utemeljuje tudi z organizacijo učnih mobilnosti v mladinskem delu. Ampak tudi mladinska izmenjava je sredstvo, je orodje, s katerim naj bi dosegali namene mladinskega dela. Vprašanje je, kaj so lahko nameni mladinskega dela. Še bolj podrobno, kaj so lahko nameni mladinskega dela kot prostora učenja, ki ne bodo le podvajanje namenov v okviru drugih politik ali njihovi podaljški, temveč da bo prostor mladinskega dela prepoznan kot najbolj učinkovit način za doseganje za posameznika in za družbo pomembne podpore odraščajočemu pri njegovi integraciji v družbo.

Spremembe v mestu mladinskega dela v javnih politikah

Razumevanje mladinskega dela kot sistemskega okvira ukrepov javnih politik se je v zadnjih 30 letih močno spremenil. Ena izmed sprememb je bila preprosto v tem, da so nekoč različne javne mladinske politike mladinsko delo predvsem spodbujale in podpirale, danes pa se vse bolj srečujemo s težnjo, da javne politike ustvarjajo lastne instrumente, v katerih se odvija mladinsko delo. Mladinsko delo – vsaj v kontekstu zahodnih demokracij – je temeljilo na samoorganizaciji, skratka prostovoljnih mladinskih združenjih, bodisi samostojnih bodisi v okviru večjih krovnih organizacij, njihova poglavitna ciljna populacija pa so bili mladi iz »zlate sredine«.

Danes (predvsem na lokalni ravni) vlada trend vzpostavljanja javnih služb, ki imajo v kontekstu mladinskega dela cilj dosegati tiste skupine mladih, ki z vidika družbe predstavljajo največji izziv za integracijo v družbo, začenši z vstopanjem na trg dela, a tudi v bolj »mehkih vsebinah«, na primer za socialno in kulturno integracijo v njihovem okolju bivanja.

Eden izmed razlogov je, da tradicionalna prostovoljna mladinska združenja različnih interesnih in ideoloških usmeritev preprosto niso dajala zadovoljivih rezultatov s tistih vidikov družbene socializacije mladih, še posebej posameznih skupin mladih, ki so jih javne politike prepoznavale kot ključne izzive pri vprašanju integracije vedno novih generacij mladih v družbo.

Na drugi strani so javne politike vse bolj storitveno naravnane. Ukrepi javnih politik morajo dajati rezultate, a ne kakršnekoli rezultate. Predvsem tiste rezultate, ki so merljivi, ki tudi s svojo vsebino, predvsem pa učinki pospravljajo težave z mize.

Zame je tipičen primer osredotočanje mladinskega dela v kontekstu javne politike na mlade osipnike iz šolskega sistema. Ker niso v šolskem sistemu, jih ukrepi v okviru formalnega šolskega sistema ne dosežejo. Ker (še) niso akuten socialni problem, jih ne dosežejo ukrepi socialnih politik. In vloga mladinskega dela pri tem? Seveda pripomoči k temu, da se tak odraščajoči posameznik ali posameznica vrne nazaj v šolski prostor in do poklica. Brez tega pa res nimaš veliko zaposljivosti.

Tudi zato se mladinsko delo – vsaj ko gre za kontekst javnih služb – vse bolj umešča v kontekst socialnega mladinskega dela, njegova vloga kot prostora, kjer je pomembna tudi politična socializacija vedno novih generacij, pa se spreminja.

Delo z mladimi, ki prerašča v delo s strani mladih

Rezultati sodelovanja v učnih procesih v mladinskem delu so zares vidni šele skozi čas, tudi šele po večletnem sodelovanju. Klasična mladinska združenja z močno vzgojno in izobraževalno komponento začenjajo vključevati mlade v starosti, ki je bistveno nižja od 15 let. Na splošno smo tukaj priča svojevrstnemu paradoksu. V okviru mladinskih politik se izraža potreba po dvigovanju starostne meje, na drugi strani pa se ta v kontekstu mladinskega dela niža. Ravno zaradi spoznanja, da odraščanje v marsičem danes poteka hitreje kot nekoč, da je pri 15 letih marsikaj zamujeno in da je potrebno začeti bistveno bolj zgodaj. Zato tudi program Erasmus+ v svojem mladinskem poglavju začenja z upravičenostjo do sodelovanja v projektih pri 13 letih, niso pa redki glasovi, da bi bilo potrebno to mejo spustiti še kakšno leto nižje.

A zopet, meja 13 let ni za vse, omogočena je le za sodelovanje v projektih mladinskih izmenjav, ki veljajo za najbolj tradicionalne oblike »nadaljevalnega« učenja v mladinskem delu. Pri čemer je okvir učnega procesa sorazmerno jasen. Vedno gre za skupino mladih, ki skozi projekt prevzema odločujočo vlogo v načrtovanju, organizaciji in izvedbi projekta, a s tem tudi svojo odgovornost za izvedbo projekta.

A to so lahko le visokoleteče besede, pomembno je tudi tisto, kar omogoča prevzemanje odločujoče vloge. Tukaj ne gre več le za odločitve posameznika, gre za odločitve skupine, znotraj katere se mora najti kolikor toliko soglasja o temeljnih odločitvah glede izvajanja projekta. Kar pomeni proces odločanja, v katerem mora biti dana možnost vsakemu članu ali članici skupine, da izrazi svoje, proces iskanja skupnega v različnosti, kjer pride do izraza »dolžnost« poslušanja.

Lahko bi tukaj govorili – kot primer ene izmed odločitev – o procesu odločanja o času izvedbe mladinske izmenjave. In če sedaj dodamo še tisto zahtevnejše, kar prinaša mednarodno mladinsko delo, je seveda dimenzija soodločanja s tisto drugo skupino, brez katere seveda ni mladinske izmenjave. Tu se bomo srečali tudi z objektivno različnostjo, recimo – če ostanem pri času izvedbe mladinske izmenjave – z različnimi termini takšnih ali drugačnih šolskih počitnic po različnih državah. Tu bomo ugotovili, da v svojih izhodiščih določamo časovna okna, znotraj katerih bi si želeli z drugo skupino preživeti skupnih sedem dni. Kajti postaviti zgolj in edino en možen sedemdnevni termin, ki ustreza le eni strani, se bo pač verjetno končalo z dejstvom, da do te izmenjave ne bo prišlo.

V procesu načrtovanja, organizacije in izvedbe preproste dvostranske mladinske izmenjave bo potrebno sprejeti veliko odločitev. In ravno poti do teh odločitev, tako znotraj posamezne skupine kot med skupinami, so učne preizkušnje, ki naj pomagajo utrditi v čim večjem številu posameznikov in posameznic zavest ne samo o demokratičnem in odgovornem odločanju o skupnih zadevah, pač pa naj jih tudi opremijo s tistimi veščinami, s katerimi je mogoče oblikovati odločitve v korist in zadovoljstvo čim širšega števila tistih, ki jih odločitve zadevajo. Kjer ne bo šlo tudi mimo vrednot, v imenu in zavoljo katerih želimo graditi čim več kohezije v družbah.

A ta proces učenja sprejemanja odločitev o skupni stvari bo ostal na pol poti, če sprejemanja skupnih odločitev ne bo spremljala tudi refleksija, v kateri bodo lahko v procesu udeleženi ocenili svoje in ravnanja drugih, če je potrebno tudi spregovorili o frustracijah zaradi tega ali onega, a nujen del so tudi predlogi, kaj in kako narediti, da bi v naslednji učni preizkušnji gradnja odločitve šla bolje.

Z drugimi besedami, gremo se »vajo«, ki morda ne prispeva k učinkovitemu, vsaj po porabljenem času, konkretnemu procesu odločanja, a s pridobljenim v tej »preobtežitvi« porabljenega časa za izvedbo procesa odločanja in refleksijo o njem v bistvu želimo zagotoviti učinkovitejše procese v bodoče.

In ko je odločitev sprejeta, odločevalci postanejo izvajalci. Kjer pravočasna izvedba dogovorjenega zopet postaja učna izkušnja, še bolj pa tisto, kar ni bilo izvedeno in morda lahko ogrozi izpeljavo celotnega projekta.

Pri čemer je tudi jasno, da stopnja avtonomnosti skupine – pač prevzemanja na eni strani pravice do odločanja in na drugi strani prevzemanja posledic za sprejete odločitve ali njihovo ne uresničevanje – ne more biti enaka za tiste pri 13 letih in tiste pri 17 letih. Zato bo v skupini 13- in 14-letnikov verjetno več »posvetovanj« s sodelujočimi mladimi v skupini, pač delo z mladimi, skupina s 17- in 18-letniki pa bi morala biti sposobna bolj samostojnega odločanja.

Kar seveda postavlja tudi vprašanje, kaj je pravzaprav učni rezultat dela skupin mladih v kontekstu mladinskega dela. Je izpeljana mladinska izmenjava res tisti rezultat, zaradi katerega bomo trdili, da je bil učni proces dober, da se je odrazil v želenem rezultatu dela? Je število sodelujočih mladih, število dni trajanja, število sodelujočih partnerjev, so vse to res tisti indikatorji, ki nam kaj povedo o globini učnega procesa, predvsem pa o doseženih učnih učinkih?

In odgovor je lahko tudi ne. Tudi če projekt izvedbe mladinske izmenjave propade, a je za njim ostal močan odtis spoznanj med sodelujočimi, kje in zaradi česa je stvar ostala neuresničena, če je ta učni proces opremil sodelujoče z zavedanjem, kaj in kako v drugem poskusu narediti drugače, potem je bil učni proces zagotovo dober. Kajti ravno ta pridobljena spoznanja so učni učinek, ki naj ga da proces učenja.

Zato – v kontekstu stopnjevanja zahtevnosti učnih procesov – mladinska izmenjava s partnerji iz druge države morda ni najbolj primerna kot prvi učni projekt komaj vzpostavljene skupine mladih, s katero želimo po poti učenja v mladinskem delu. Izvajanje kakšnega drugega mobilnostnega projekta, na primer večdnevnega skupnega pohoda – recimo potujočega tabora – zna biti dovolj zahteven preizkus za 16-letnike, da skozi organizacijo in pripravo ter izvedbo takšnega podviga začnejo spoznavati tudi, recimo, procese demokratičnega odločanja in prevzemanja odgovornosti za sprejete odločitve.

Krepitev učenja vrednot

V bistvu takšna skupina mladih predstavlja družbo. Sestavljena je iz posameznikov in posameznic, ki se morajo uskladiti. Brez te uskladitve ne bo skupnega izleta. Ta bi se lahko zgodil le, če bo »organizator« sprejel vse ključne odločitve, sodelujoči mladi pa imajo možnost se udeležiti izleta ali pa tudi ne.

Zagotovo je tudi udeležba na takšnem izletu lahko za vsakega posameznika koristna. Brez dvoma prispeva k marsičemu. A izvedba takšne aktivnosti v kontekstu učenja v mladinskem delu bo zamujena priložnost. Predvsem z vidika učenja aktivnega, a tudi odgovornega demokratičnega državljanstva.

V pomembnem bistvu možnih učnih vsebin zreducira sodelujočega mladega na uporabnika. Lahko seveda začnemo govoriti o izboljševanju uporabniške izkušnje, pač potegniti čim več iz ponujene priložnosti. Za kar je veliko prostora, vsaj ko gre za pridobitve za posameznika skozi sodelovanje v takšni aktivnosti. A zanemarjen je drug, prav tako pomemben vidik. Namreč sobivanje, soodločanje v družbi, ki bo imela dovolj kohezivnega tkiva, da se naše skupnosti ne spremenijo v bojišče vseh proti vsem.

Večji poudarek družbeni socializaciji mladih v mladinskem delu

Zato je na mestu prevetritev vseh učnih procesov v mladinskem delu ravno s stališča vrednot, za katere mislimo, da naj jih mladih v tem ali onem učnem procesu znotraj mladinskega dela spoznavajo, jih imajo možnost ponotranjiti in jim pri svojem vključevanju v procese (so)odločanja tudi konkretno slediti.

Z drugimi besedami, solidarnost v družbi je pomembna vrednota. A ne sme ostati le pri besedi in sklicevanju nanjo v tem ali onem primeru. Mladinsko delo ponuja priložnosti, da se mladi v skupini in v okviru tistega, kar počnejo, zavedo pomena solidarnosti. Brez solidarnosti med člani skupine v zelo konkretnih oblikah, če celoten proces jemljemo resno, bo težko organizirati in izpeljati mladinsko izmenjavo. Pa naj gre za pomoč posamezniku s strani preostalih članov in članic skupine, da bo izpeljal svojo prevzeto obveznost v projektu, ali celo za upoštevanje preprostega dejstva, da bi kakšna odločitev, čeprav sprejeta večinsko, pomenila izključitev katerega posameznika in posameznice, ki enostavno nima pogojev, da bi v okviru svojih zmožnosti ali sposobnosti sledil večinski odločitvi. Za kohezivnost družbe – vsaj na daljši rok – preglasovanje v kakšni temeljni odločitvi, ni ravno dobra popotnica. Še posebno, če se takšno preglasovanje prevečkrat dogaja.

Enakopravnost ni le krilatica, da je dovolj reči, saj so vsi imeli možnost povedati svoje. V mladinskem delu naj bi se vrednote enakopravnosti lotili tudi tako, da poskrbimo, da ne ostajamo zgolj v okviru formalne enakopravnosti. Tudi zato, ker je polje mladinskega dela učno polje. Tudi zato govorimo o pozitivni diskriminaciji, katere namen je ravno to. Zagotoviti kolikor toliko skupne podlage, ki naj poskrbi, da zaradi te ali one ovire omogočimo čim bolj enakovredno vključevanje.

V bistvu je to članek o vlogi mladinskega dela, ki je morda dandanes premalo izpostavljena. S svojim delovanjem prispevati k družbeni integraciji mladih tako, da lahko spoznavajo smisel vrednot, ki si jih kot družba postavljamo na deklarativni ravni. Da lahko v življenju in sodelovanju z ostalimi mladimi doživijo smiselnost teh vrednost za njihovo skupnost, pa čeprav je le delujoča skupina mladih v kontekstu mladinskega dela. Kajti če nismo teh vrednot sposobni uveljaviti v skupini prijateljev, kako jih bomo v širših skupnostih.

A takšno vlogo mladinsko delo lahko igra le, če mladih k sodelovanju ne nagovarja kot uporabnike, jim ne nudi le storitev, temveč je predvsem prostor, v katerem se mladi lahko skozi izvajanje aktivnosti in skozi organiziran proces udejanjijo.

Pri čemer ne gre le za splošne vrednote družbe, v kateri želimo živeti, pač pa tudi bolj specifične vrednote, ki so možne – in še več – ki so dobrodošle znotraj širšega okvira demokratičnih vrednot tako v slovenski kot evropski družbi. Kajti tudi to je dejstvo, da naše družbe niso monoliti, da je njihova pluralnost v tem ali onem pač dejstvo in da je tudi pluralnost vrednota, ki se odraža skozi marsikatero bolj specifično vrednoto. Recimo pravico do izražanja. A zopet tudi ta ni absolutna.

S tem pridemo do ambivalentnosti današnjih družb, ki zahtevajo vedno vnovično vzpostavljanje odnosa do marsičesa, enkrat v teh okoliščinah, drugič v drugih. Tu je lahko zgolj ta široki okvir vrednot tudi edino vodilo, ki bo združevalo po tem ali onem zelo različne poglede v družbi.

Zato morda mnogo bolj kot kadarkoli, potrebujemo mladinsko delo, ki bo odraščajočemu posamezniku s svojo vzgojno in učno dimenzijo pomagalo do oblikovanja lastne, pa naj bo politične, družbene ali še kakšne identitete, ki bo spodbujalo njegovo vključevanje v družbene dialoge o tem ali onem, kar je pomembno za razvoj družbe, in ki bo pomagalo vedno znova iskati takšne odločitve v družbi, ki bodo s svojimi posledicami zadovoljile čim širši krog družbe. In bo to omogočalo tudi čim večjemu številu odraščajočih posameznikov.

Janez Škulj

Objavljeno v 38. številki revije Mladje 


« Nazaj
Z ogledom te spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.     V REDU       O piškotkih