V okviru raziskav RAY smo preučevali tudi učinke programa Erasmus+: Mladi v akciji na razvoj mladinskega sektorja. Pri tem smo se v največji meri osredotočili na učinke mednarodnih usposabljanj, ki jih organizirajo upravičenci (mobilnosti mladinskih delavcev v ključnem ukrepu 1) in nacionalne agencije (podporne aktivnosti TCA), na razvoj kompetenc mladinskih delavcev in zmogljivosti organizacij. V tem prispevku obravnavamo pričakovanja, izbor in pripravo na mednarodna usposabljanja z vidika organizacij. Raziskava temelji na intervjujih z udeleženci usposabljanj in intervjujih z vodstvenim osebjem v izbranih organizacijah. Pričakovanja organizacij smo prepoznali tako iz odgovorov udeležencev kot vodstvenega osebja organizacij.

Pričakovanja organizacij so po mnenju intervjuvanih udeležencev usposabljanj vezana na pridobitev novega znanja, prenos idej, novih metod dela, prenos dobrih praks sorodnih organizacij, širjenje partnerske mreže in predstavitev delovanja matične organizacije, njenih projektov ipd. Iz intervjujev z vodstvenim osebjem organizacij pa je razvidno, da organizacije pri svojih pričakovanjih ločujejo med aktivnostmi, ki so namenjene primarno razvoju kompetenc posameznikov, in aktivnostmi, na katerih iščejo novo znanje preko vsebine aktivnosti, ki je pomembna za razvoj zmogljivosti organizacije.

Med obema kriterijema organizacije pogosto poskušajo najti presečišča. V večji meri sicer organizacije izbirajo aktivnosti na podlagi svojih potreb za nadaljnji razvoj v skladu s strategijo in letnimi načrti. Manjše organizacije pa pogosto dajejo večji poudarek potrebam posameznika. Glede na to, da je njihov kadrovski bazen omejen, s tem tudi manjše organizacije zasledujejo cilje organizacijskega razvoja skozi razvoj svojih (aktivnih) članov. Sočasno je treba poudariti, da vse organizacije ob izbiri mednarodnega usposabljanja upoštevajo tudi interese posameznikov in ciljnih skupin. Inkluzivnost je tako pomemben del organizacijske kulture sodelujočih organizacij.

Tipičen način izbora mednarodnih usposabljanj v organizacijah je sicer težje določiti, prakse se namreč razlikujejo tudi glede na tip dogodkov: mednarodnih usposabljanj, ki jih organizirajo upravičenci, in podpornih aktivnosti, ki jih organizirajo nacionalne agencije. Na splošno so usposabljanja pogosteje opredeljena v letnih in programskih načrtih ter se izbirajo in potrjujejo glede na skladnost s poslanstvom in strategijo organizacije. Izbira podpornih aktivnosti pa je bolj odprta. Praviloma jih predlagajo člani (nekatere organizacije pogosteje prisluhnejo izkušenejšim članom), prostovoljci, zaposleni pa tudi vodstvo organizacije.

Organizacije poskrbijo za pripravo članov na mednarodna usposabljanja, načini pa se razlikujejo. V tem smislu lahko organizacije v grobem razdelimo v dve skupini: (1) organizacije s strukturiranim procesom priprave in (2) organizacije s prilagajanjem procesa priprave potrebam in izkušnjam posameznika.

Večino sodelujočih organizacij lahko uvrstimo v prvo skupino. Zanje je značilno, da imajo strukturiran proces priprave na aktivnosti, ki praviloma vključuje pripravljalne sestanke in ostale aktivnosti. Člane opremijo s potrebnim znanjem, jim predstavijo pretekle izkušnje iz podobnih aktivnosti in na kratko izpostavijo najpomembnejše informacije, ki jih morajo udeleženci poznati. Podporo nudijo v vseh oblikah, npr. finančna in logistična, priprava na aktivnost itd. Organizacije z udeleženci določijo tudi cilje in pričakovanja. Redkeje pa organizacije določijo tudi koordinatorja priprav ali vodjo, ki se z udeleženci udeleži aktivnosti. V drugi skupini so praviloma manjše organizacije z omejenimi zmogljivostmi. Organizacije tako izvajajo proces priprave manj strukturirano in ga prilagodijo posamezniku. Primarno se proces prilagodi izkušnjam udeležencev aktivnosti. Vse organizacije pa skušajo podpreti svoje člane oziroma zaposlene tudi s prerazporeditvijo dela.

Več novičk o raziskavah učinkov programa je dostopnih tukaj.