Prilagoditev za slabovidne
Prilagoditev za dislektike
Erasmus+ Mladi v akcijiEvropska solidarnostna enotaInfo servis EurodeskSALTO SEE RC

Za vse je kriva …

06.10.2018

Članek je bil izvirno objavljen v 38. številki revije Mladje.

Branje članka vam bo vzelo: 5 minut

Brskam in iščem po spominu. Da bi izluščila tisti glavni razlog, da sem odraščanje preživela aktivno, na svoj način družbeno angažirano, razgibano. Dokončen odgovor se kar nekako izmika, toliko je »krivcev«, ki bi jih lahko obtožili. Končno razsodbo zato prepuščam bralcem in bralkam, obtožnico pa zapišem spodaj.

Za vse sta kriva starša. 

Ne gre zanikati, da je družinsko okolje prvi in ključni akter v primarni socializaciji in da so starši, bratje in sestre ter širša družina lahko motivator, vzor in kažipot za otroka. Moji so to vsekakor bili in tisto malo radovedno deklico so vsak po svojih najboljših močeh usmerjali, da bi preizkusila in izkusila svet okrog sebe. So tisti, s katerimi sem prebrala prve črke in rešila neštete kvize, križanke in natečaje. So tisti, zaradi katerih vem, kako zraste hrana in koliko truda je vloženega v tisto, kar nam je položeno na police. So tisti, s katerimi sem odpela in odigrala prve tone. In so tisti, ki so me naučili spoštovati in ceniti delo drugih.

Za vse je kriva knjižnica.

V našem malem kraju smo imeli relativno majhno krajevno knjižnico. Kar je bilo na prav poseben način fino, ker je lahko knjigožer ohranjal pregled nad vsemi novostmi in vsak teden domov odnesel celo vrečko knjig, kakšno tudi dvakrat. Knjige so me takrat odpeljale na najrazličnejše konce sveta, odkrivale svet znanosti in fantazije. Branje kot temeljna spoznavna zmožnost človeka zagotovo doprinaša k zavedanju o svetu okrog nas in knjige so mi takrat naložile nalogo, da svet raziščem tudi v živo, čeprav se med njihove varne platnice še vedno rada vračam.

Za vse je kriva šola.

Na posameznikovo družbeno aktivnost že v zelo zgodnjem obdobju vpliva tudi šola. Da je osrednji kurikulum pomemben, ni dvoma, se pa ogromno motivacije in zagona lahko skriva prav izven obveznega učnega programa, kjer je mogoče uporabiti manj formalne načine učenja, hkrati pa naslavljati ključna družbena vprašanja, primerna otrokovi ali mladostnikovi starosti. Pestre obšolske dejavnosti so me tako vodile do številnih poznanstev, prijateljstev in vsebin, ki jih sicer ne bi spoznala in zagotovo je med ključnimi ukrepi za povečanje participacije mladih predvsem zgodnje vključevanje otrok v obšolske dejavnosti. Podobno kot pri volitvah tudi pri ostalih oblikah angažiranosti in družbenega aktivizma veliko vlogo igra navada – mlad človek, ki je navajen biti aktiven, odziven in učljiv, to ohrani, goji in krepi.

Za vse je kriv prijatelj.

Medtem ko je formalni model učenja osredotočen na pedagoški pristop, je medvrstniško učenje osredotočeno na doseganje izobraževalnih ciljev »za kogarkoli od kogarkoli o skoraj čemerkoli«, odlikuje pa ga predvsem samoorganizacija učnega procesa. Prihodnost izobraževalnih institucij v digitalni dobi definitivno vidim v principih participatornega učenja, v katerem so posamezniki sicer spodbujani k interakcijam z vrstniki, vendar se proces učenja odvije samostojno. Smo v Sloveniji pripravljeni na tovrsten razvoj? Upam, saj bomo sicer težko še naprej konkurirali učnim rezultatom razvitih držav.

Za vse je kriv študentski klub.

Moja prva vodstvena vloga in hkrati sprožilec mojega angažmaja v nevladnem in civilnodružbenem sektorju. Prav verjetno sem se šele takrat zares zavedla, koliko lahko spremenimo z majhnimi koraki v lokalnem okolju in kakšne spremembe lahko dosežemo z dobrimi idejami, podporo ključnih akterjev in seveda požrtvovalnimi prostovoljskimi urami. Pot me je potem vodila do Zveze študentskih klubov Slovenije, Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, Društva za ZN za Slovenijo, dejavnosti v okviru fakultete, študija v tujini in nato mesta slovenske mladinske delegatke pri OZN. Šele z delom v nevladnem sektorju sem spoznala, kako močno se moramo celo mladi v razvitih in demokratičnih državah boriti za vključenost v procese odločanja in kako pogosto se z izgovorom »apatičnosti« zaključi razprava o tem, kje so mladi udeleženci, mladi predstavniki, ki bi lahko ponudili svežo in drugačno perspektivo na problem, ki je na mizi. 

Za vse je kriva ta zapletena družba in skrivnostni svet okrog nas.

Trdim, da je v Sloveniji civilna družba kljub pogostemu očitku o finančni podhranjenosti relativno dobro razvita tudi zato, ker ima dokaj močan zakonodajni okvir, v katerem lahko deluje. Podobno velja za mladinski sektor. Pogosto se mi zgodi, da v drugih državah ob opisu rešitev, ki jih imamo v Sloveniji že leta, naletim na začudenje in navdušenje nad nekaterimi instrumenti. Doma pač nad sistemom raje zmajujemo z glavo, skomignemo z rameni in krivdo za neuspeh pri naših akcijah pripišemo sistemski ureditvi. Da ne bo pomote – marsikaj je potrebno spremeniti, marsikaj uglasiti z družbo 21. stoletja. A prav temu bi lahko vsak izmed nas pripisal delček krivde, da je aktiven in družbeno angažiran – ker si želimo sprememb in napredka – za svojo bližnjo okolico, zase, za družbo, v kateri živi, in za svet okrog sebe. In tega križem rok pač ni moč doseči.

Avtorica: Sabina Carli, nekdanja mladinska delegatka Slovenije pri OZN

Foto: Sabina Carli


« Nazaj
Z ogledom te spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.     V REDU       O piškotkih