Četrti blog na temo učinkov mednarodnih projektov prostovoljstva, ki jih v okviru raziskave, ki poteka od marca 2017 in bo trajala vse do novembra 2018, redno pripravlja raziskovalec Jonathan Robertson iz Škotske. Jonathan v okviru raziskave spremlja prostovoljce, ki so vključeni v različne prostovoljske projekte po vsej Evropi, in ugotavlja, kako prostovoljska služba spreminja njihova življenja ter jim pomaga pri grajenju kariere in osebni rasti. Poleg prostovoljcev, v projektu spremljamo tudi njihove gostiteljske organizacije. Zanima nas, kako dojemajo dodano vrednost, ki jo v njihova okolja prinašajo prostovoljski projekti, kako je mednarodno mladinsko delo spremenilo lokalne skupnosti in organizacije v katerih se izvaja. 

Branje bloga vam bo vzelo: 5 minut

»Mislim, da sem večkrat dobila kurjo polt na teh sestankih mreže, ki jih imamo prej in potem. Kar tam vidiš, je res uau!« Sedim v stavbi Občine Göteborg, se pogovarjam z Ido Palm, eno od socialnih delavk pri ITER-ju, in si želim izvedeti več o teh sestankih mreže.

Prvič sem slišal za ITER, ki je del Občine Göteborg, preko organizacij iz Slovenije in Španije, ki se vključujejo v prostovoljske aktivnosti Erasmus+. V okviru mojega raziskovanja in iskanja primerov učinkovitih praks v prostovoljskih aktivnostih po Evropi so mi te organizacije, ki so sodelovale z ITER-jem, povedale, da si moram pogledati, kaj delajo v Göteborgu.

Lasse Pelttari, prav tako socialni delavec pri ITER-ju, mi razloži: »Ciljna skupina je med 18. in 29. letom starosti in ponavadi niso zaposleni oziroma se ne izobražujejo ali pa so pustili šolo.« Anno Lilja, koordinatorko ITER-ja, pa povprašam o mladih z manj priložnostmi. »Pri nas ne uporabljamo tega izraza, mi rečemo "neodkrite" priložnosti.« ITER se poveže s temi mladimi in dela z njimi, da jih podpre pri odhodu na prostovoljstvo v drugo evropsko državo.

V Göteborgu od ekipe ITER-ja in nekaterih mladih, s katerimi so delali, slišim, da so sestanki mreže pomemben del procesa – pred odhodom na projekt in po vrnitvi z njega. Osnovna zamisel je, da se vrsta ključnih ljudi, ki so vpleteni v prihodnost mlade osebe, usedejo za isto mizo skupaj s samo mlado osebo in vsi potiskajo v isto smer. Mladi se sami odločijo, kdo naj pride, in jih povabijo, pri tem pa jim ITER nudi pomoč. 

Anna pojasni: »Lahko so družinski člani prostovoljca ali strokovna mreža – lahko je njihov zdravnik ali svetovalec zavoda za zaposlovanje – lahko pa so tudi prijatelji.« Nadalje pove: »Na sestanku mreže si ogledamo načrt aktivnosti in se pogovarjamo o njihovih sanjah – o čem ta udeleženec sanja, ko se bo vrnil, in kako naj tej osebi pomagamo dejansko doseči cilje.«

V slogi je moč, kot pravi Lasse. »Za mlade je pomembno, da vidijo, koliko ljudi je okoli njih, ki jim je mar zanje. Na nek način se vprašanje prenese z ene osebe na raven družine in zato imamo te sestanke mreže. Potrebuješ kontekst in to je zelo pomembno za ohranjanje konteksta, kjer imaš podporo. Ker sam nisi dovolj opremljen, da bi preživel.«

Lasse se spomni matere enega od prostovoljcev, ki se je udeležila sestanka: »Solze so ji lile iz oči, ko je videla, kaj se je zgodilo s sinom. V njenih očeh je prišlo do izjemnih sprememb v njegovem odnosu. Videla je, kako je odrasel. Če ti družina to pove, si že na pravi poti.«

Pozneje istega dne se dobim s Henrikom, enim od mladih, s katerimi je delal ITER, in ki je šel na prostovoljsko aktivnost v okviru Erasmus+ na Islandijo. »Sestanki mreže so bili dobra stvar. Lahko sem povabil vse prijatelje in družino in prišli so. Tako so izvedeli, kaj bom naredil in zakaj bom to naredil. In kaj bom delal, ko pridem nazaj, o čemer smo se pogovarjali z ITER-jem, kaj so moji največji strahovi, kaj si želim. Res je bilo dobro.«

In pristop ITER-ja, s podporo prakse sestankov mreže, prinaša dejanske rezultate za mlade in za mesto. Kot zaključi Anna: »Običajno okoli 80–85 % teh, ki jih pošljemo [na prostovoljske aktivnosti] oziroma z njimi delamo, dobi delo ali nadaljuje študij, ko zaključijo z ITER-jem. Mislimo, da je to zelo dobra številka za to ciljno skupino.«