Lepo je prejeti sporočilo, ki se začne takole: »Rad bi se zahvalil Nacionalni agenciji Movit, da mi je omogočila priložnost, da delam kot prostovoljec v Društvu za kulturo inkluzije v Ljubljani. To je moja najbolj pozitivna izkušnja, ki mi je spremenila življenje.«

Majhna gesta zahvale prostovoljca v programu Evropska solidarnostna enota, s katerimi smo v stiku praktično vsak dan. Veliko njihovih zgodb je navdihujočih, tako kot Edinova. In takšno sporočilo nas spomni, da se morda za trenutek ustavimo in zamislimo, nekoliko pogledamo nazaj. In se morda tudi nekoliko potrepljamo po ramenu, za kar si (pre)redko vzamemo čas. Kajti naše delo je pomembno, zgodbe mladih ljudi so pomembne. Najpomembnejši pa so mladi sami. Tudi če njihova izkušnja ni – tako kot v Edinovem primeru – »life changing«. Praktično zmeraj v projektih prostovoljstva mladi pridobijo dragocene izkušnje, ki jih osebnostno in profesionalno opolnomočijo, jim odprejo obzorja in jim pogosto pomagajo izkristalizirati, kakšno je njihovo poslanstvo v življenju.

Hvala Edin, lepo se je zavedeti, da ima naše delo smisel. Kajti: »na mladih svet stoji«. Da morda nekoliko navdihne tudi vas, smo prevedli članek, ki ga je Edin napisal med svojim projektom prostovoljstva.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

V otroštvu nas učijo, da si pogumen, če ne jokaš, ko si med igro razbiješ kolena, ali pa brez solz prvič obiščeš zobozdravnika. Vendar se z odraščanjem definicija glede na posameznika spreminja in pogosto se s tem spreminja tudi tok našega življenja.

Moje ime je Edin Suljić, star sem petindvajset let in prihajam iz Tuzle. Končujem dodiplomski študij na akademiji IPI, smer informacijska tehnologija. Trenutno sam prostovoljec Evropske solidarnostne enote (European Solidarity Corps - ESC) v Društvu za kulturo inkluzije (DKI) v Ljubljani – mestu, v katerem sem dojel, da pogum pomeni biti to, kar želiš biti.

Mladi v Tuzli svoj prispevek k skupnosti uresničujejo prek različnih oblik aktivizma in prostovoljskih aktivnosti. Tako sem tudi sam svojo prvo prostovoljsko izkušnjo pridobil v četrtem razredu osnovne šole in s tem pripomogel k razvoju moje lokalne skupnosti. Po tem so se skozi osnovno in srednjo šolo moje prostovoljske izkušnje razvijale v različne smeri, z enim skupnim ciljem - prispevati k družbi. Skozi različne projekte in aktivnosti sem spoznal čudovite ljudi, ki so me naučili, da se želje uresničijo, če ne dopustimo strahu, da nas nadvlada.

Čeprav morda zveni nerealno, sem priložnost za ESC dobil povsem nepričakovano. Nekega večera mi je prijateljica poslala sporočilo: Si dovolj pogumen? skupaj s povezavo do informacij o Društvu za kulturo inkluzije in prostovoljcih, ki jih iščejo. To je bil trenutek, ko sem se srečal sam s sabo, s svojimi strahovi in realnostjo. Vprašal sem se - ali je življenje, ki ga trenutno živim, največ, kar lahko dosežem? Ali je vse kar počnem, največ, kar lahko ponudim? Po nekaj minutah sem prijavo poslal. Intervju, ki sem ga imel z Boštjanom in Andrejo iz DKI, je bil sestavljen predvsem iz vprašanj o stvareh, ki me zanimajo in mojih prostovoljskih izkušnjah. S pomočjo Združenja za preprečevanje odvisnosti NARKO - NE in koordinatorice Melvise Miskić sem brez težav izpolnil vse birokratske obveznosti, ki so bile potrebne za projekt ESC.

Deset dni, ki sem jih preživel v pripravah in pakiranju, se je končalo s selitvijo v zeleno mesto Evrope - Ljubljano. Tokrat so ure, ki sem jih preživel na avtobusu, minile presenetljivo hitro. Verjamem, da je temu botrovalo neprestano razmišljanje in vizualiziranje tega, kaj me čaka v naslednjih dvanajstih mesecih. Ko je vse to postalo del moje sedanjosti, je tudi strah postal del mojega vsakdana. Strah pred neznanim mestom. Strah pred neznanimi ljudmi. Strah pred samim sabo. DKI se ukvarja s specifično obliko doprinosa k družbi, s katerim se nisem imel priložnosti prej srečati. Delo z otroki s težavami v razvoju je v meni porajalo negotovost in strah vse do prvega dne na delu. Bil je torek, dan, ki je posvečen enemu od večjih projektov te organizacije - Specialni telovaj. Sodelavci so me seznanili z osnovami projekta. Vendar sem se začel zavedati, kaj se dogaja, šele, ko sem videl njih. Otroci, ki so v današnji družbi zelo pogosto marginalizirani, so pritekli v telovadnico, se objemali in smejali. Trenutek, ko sem vedel, da sem na pravem mestu.

To besedilo pišem po šestih mesecih življenja v Ljubljani in dela v DKI. Šest mesecev moje rasti in razvoja. V tem času sem spoznal na desetine krasnih ljudi, ki so danes moji sodelavci. Pa tudi mlade ambiciozne ljudi iz cele Evrope, ki so prav tako del projektov ESC v različnih organizacijah po Sloveniji. To so poznanstva, ki so spremenila moje dojemanje mladosti in življenja.

Možnosti za delo, ki sem jih dobil prek DKI, so obsegale različna področja mojega zanimanja. Prek različnih projektov, s katerimi se ta organizacija ukvarja, sem imel priložnost razviti svoje spretnosti v multimediji in oblikovanju. Obenem sem tudi odkril, da je delo z otroki nekaj, kar me napolnjuje s pozitivno energijo in mi pomaga, da sem vsakodnevno nasmejan in hvaležen.

Velike globalne spremembe, ki so se zgodile kot posledica COVID-19, so predstavljale poseben izziv za DKI, pa tudi zame. To se je najbolj poznalo na ključnem projektu te organizacije – Mednarodnem festivalu Igraj se z mano, ki se že več kot deset let odvija vsako leto maja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Priprave na festival se začnejo že januarja in večji del organizacije ter prostovoljcev ESC se običajno ukvarja s tem. Zahvaljujoč veliki motivaciji, želji in vztrajnosti zaposlenih in prostovoljcev v DKI, se je festival tokrat, zaradi posledic COVID-19, odvil prek spleta. Delo, ki je na začetku predstavljalo vsakodnevno neposredno interakcijo in delo z otroki, je danes uspešno reorganizirano. Prilagodilo se je dani situaciji in se premestilo na spletne platforme za delo. Festival se je začel 27. maja in je trajal do 6. junija 2020.

Skupaj s svojimi sodelavci sem imel priložnost videti številne kraje po Sloveniji ter spoznati raznolikosti in kulture, ki jih ta država ponuja. Srečal sem se z različnimi izzivi in priložnostmi, ki so me oblikovale v to, kar danes sem. Preteklih šest mesecev zame predstavlja premikanje lastnih meja in izstop iz cone udobja. Odločitev glede ESC-ja je zame pomenilo oblikovanje nove definicije poguma. In bila je najboljša odločitev, ki sem jo sprejel v teh petindvajsetih letih življenja.

Če vas zanima kaj več o moji izkušnji, vas vabim, da me kontaktirate po e-pošti: edin.suljic.ets@gmail.com.

Edin Suljić

Uvod: Boštjan Jurič