Prilagoditev za slabovidne
Prilagoditev za dislektike
Erasmus+ Mladi v akcijiEvropska solidarnostna enotaInfo servis EurodeskSALTO SEE RC

E-novice

Želite biti sproti obveščeni o vseh naših aktivnostih, novostih in dogajanjih?

Naročite se na naše e-novice!

Ustvariti alternativo samemu sebi

22.07.2019
Matevž Štraus, ustanovitelj društva Idrija 2020

Članek je bil izvirno objavljen v 40. številki revije Mladje.
Branje članka vam bo vzelo: 5 minut

Naša, idrijska zgodba, zgodba o tem, kako mladi v lastnem kraju prepoznajo vrednost, vztrajajo in ustvarijo zgledno in večkrat nagrajeno mladinsko sceno, je izrazito lokalna zgodba. Zgodba majhnega kraja, stoletja odrezanega od okoliške pokrajine, je v evropskem kontekstu izjemno lokalna. A kar postaja vedno jasneje, lahko bi bila evropska zgodba.

Razlog je preprost – lokalne skupnosti, kakršna je idrijska, majhne, s svojo zgodovino, svojimi izzivi in mladimi, iščejo svoje mesto v družbi in so pravzaprav gradniki Evrope. Ne nacionalne države, ne izbrani narodi, ne velika metropolitanska območja, ne Zahod in Vzhod, ne germanske, romanske in slovanske kulture, temveč mesta in kraji, kakršen je Idrija. Večino Evrope sestavljajo majhna in srednje velika mesta. In večina teh mest izgublja svoje mlade.

Vse odkar »konkurenčnost« vztrajno vstopa v besednjak mestnih načrtovalcev, se povečuje tudi boj za investicije, kadre, ideje, prostor in naravne vire. V svetu omejenih dobrin – naj bodo te materialne ali nematerialne – se mestna vodstva borijo za najboljšo prihodnost svojih mest. V neoliberalizmu pa najboljša prihodnost enih mest pomeni izgubo za druge. Migracije iz majhnih mest na metropolitanska območja, beg možganov v gospodarsko najmočnejša mesta, investicije v hitrorastoča urbana območja, koncentriranje inovativnosti in ustvarjalnosti v t. i. inovativnih okoljih in ustvarjalnih soseskah, fascinacija ustvarjalnih nad delavskimi in zapostavljenimi soseskami, zapiranje bogatih v varovane skupnosti itd. Lahko si jih razlagamo kot premik na boljše, kot individualne pametne odločitve, kot selitev mladih v delovnih mest in izzivov polno velemesto, kot odhod dobro izobražene, a brezposelne mladenke s trebuhom za kruhom, kot gospodarsko pomoč manj razvitim, kot združevanje inovativnih in ustvarjalnih v okoljih somišljenikov, kot selitve v soseske z dušo in patino minulih časov, kot umik v varno sosesko. Lahko pa v njih vidimo posledico boja. Boja za poceni delovno silo, za izobražene brez poti nazaj, za akumulacijo presežne vrednosti, za monetizacijo ekonomskih pozitivnih eksternalij, za povečevanje razkoraka med nakupno in prodajno vrednostjo, za ohranjanje kvalitete življenja v vedno bolj obubožanih in nevarnih mestih.

V tej vseobsegajoči tekmi so se znašla mesta, kot je Idrija, in njihovi mladi. Tekmovati ali izstopiti je dilema, ki loči neoliberalne in radikalne geografe. A za majhno mesto to pravzaprav ni dilema. Izstopiti pomeni propad v samoti, tekmovati pomeni izčrpavanje v boju z močnejšimi.

Te razmere definirajo tudi položaj mladih – ko pričnemo na mlade gledati z vidika lokalnega, opazimo trende, ki jih nacionalne obravnave spregledajo. Odhajanje v velika mesta (in ker Ljubljana ni zares velika, gre za »beg« v tujino) je logična posledica pomanjkanja delovnih mest in kariernih možnosti ter kakovostnega življenja na »periferiji«. To je posledica dejstva, da se kapital zgošča v metropolitanskih območjih – EU pa s pristopom k razdeljevanju sredstev (ki daje prednost velikim, uspešnim in inovativnim, pri čemer je delitev na kohezijske regije bolj slaba šala kot objektivna delitev) tega ne poskuša blažiti. Ko uživamo koristi enotnega trga, pozabljamo, da prav taisti enotni trg polperiferijo spreminja v čisto periferijo. Svoboda gibanja ljudi, blaga in idej v teoriji deluje v obe smeri, a praksa kaže predvsem eno smer – od revnih k bogatim.

To je gojišče za identitarna gibanja, rasizem in protievropske sentimente. Ko se politika (in prepogosto tudi mladinska politika) v metropolitanskih območjih sprašuje, od kod to nezadovoljstvo prebivalcev, ko pa nam ne gre tako slabo in EU prinaša mnogo koristi (seveda v metropolitanskih območjih so jasno razvidna), mirno ignorira vedno bolj pesimistične trende v majhnih mestih.

Če želimo o Evropi razmišljati proevropsko, moramo zato iti preko obstoječih konceptov. Ti ne prepričajo prebivalstva s periferije. Niti glasno in stalno ponavljanje uspehov EU ne bo zadostovalo. Grški filozof in psihoanalitik Cornelius Castoriadis je pravilno dejal, da je z družbo narobe to, da se je nehala spraševati in ne prepozna več nobene alternative sami sebi.

Mar ne opiše slednje prav Evrope? Zdi se, da se je Evropska unija sprijaznila z obstoječim stanjem ter v primežu interesov posameznih držav in ekonomskih zapovedi ne vidi alternative. Kar je na tem mestu nujno, je Politika, vrnitev kredibilnosti in alternativnih idej, ki se izognejo brezciljnemu manevriranju in lepotnim popravkom. Preseči bo potrebno mišljenje nacionalne države kot osnovne celice organiziranja in unijo narodov pretvoriti v unijo lokalnega – tistih, ki so na terenu, v stiku z ljudmi.

Zato je idrijska zgodba lahko tudi evropska zgodba. Ker je mladim uspelo na agendo postaviti vprašanja, ki so resnično pomemba – raznolikost delovnih mest, stanovanjska politika in politična participacija. Ker jim je uspelo razmišljati izven okvirov mladinskih politik. Ker jim je uspelo – vsaj za malenkost – povrniti upanje, da je v takih krajih še prihodnost za mlade.

Matevž Štraus
ustanovitelj društva Idrija 2020


« Nazaj
Z ogledom te spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.     V REDU       O piškotkih