Prilagoditev za slabovidne
Prilagoditev za dislektike
Erasmus+ Mladi v akcijiEvropska solidarnostna enotaInfo servis EurodeskSALTO SEE RC

Anica Mikuš Kos: Solidarnost kot lepilo družbe

31.12.2018
Anica Mikuš Kos: Solidarnost kot lepilo družbe (foto: MOVIT)

Članek je bil izvirno objavljen v 39. številki revije Mladje.

Branje članka vam bo vzelo: 10 minut

Kaj je solidarnost?

V opredelitvah lahko preberemo, da je solidarnost enotnost, ki temelji na skupnih interesih, ciljih, standardih in simpatijah. Je vezivo, ki povezuje ljudi v družbeni skupini. Tej definiciji manjka element izražanja solidarnosti, delovanja, prosocialne akcije. Ko v običajnem govoru izrečemo besedo solidarnost, imamo v mislih z besedo ali dejanjem izraženo solidarnost, vedenje, ki podpira drugega, pomaga drugim, skupini ali skupnosti.

S solidarnostjo se ukvarjajo številne vede – filozofija, etika, psihologija, sociologija, verske vede, nevroznanost in druge. Papež Frančišek v svojih govorih vedno znova opozarja in terja solidarnost vernikov do prikrajšanih in ogroženih ne glede na to, kateri skupini pripadajo.

Kar nekaj časa je veljalo, da je človek sebično bitje, narejen tako, da ščiti le svoje interese. Šele zadnji dve desetletji se širijo spoznanja o genetsko osnovanih vrojenih osnovah za solidarnost in prosocialno vedenje. Odkritja nevroznanosti kažejo na to, da obstajajo možganski procesi, zrcalne celice, priključki in povezave v možganih, ki so osnova za empatijo, prosocialno in solidarnostno vedenje.

Solidarnost se dogaja na različnih ravneh. To so lahko uzakonjeni odnosi vzajemne pomoči, kakršne zagotavljata država ali lokalna oblast v socialnih državah in v socialističnih družbenih ureditvah (npr. država poskrbi za revne regije, občina poskrbi za svoje šibke člene). Izraža se v okviru tvorb civilne družbe (npr. sindikalnih organizacij, nevladnih organizacij) in v verskih organizacijah. Je nepisano pravilo družinske skupnosti. Beremo, da je solidarnost enotnost ali podobnost čustev in dejanj ljudi s skupnim interesom in cilji ali borba proti skupnemu sovražniku ali vzajemna podpora znotraj skupine. Toda v današnjem času naglih sprememb, migracij, geografske prehodnosti in dostopnosti informacij, enota skupnega interesa in delovanja v vse večji meri postajajo regije ali cel planet. Na primer, ko si prizadevamo za zmanjšanje po človeku povzročenih klimatskih dogajanj s posledičnimi ekološkimi spremembami, ki ogrožajo ali prizadevajo celotno človeštvo, imamo opraviti z globalno solidarnostjo.

Raven solidarnosti v različnih družbah je različna. Odvisna je od tega, koliko neka družba podpira in moralno nagrajuje solidarnost. Solidarnostno vedenje posameznika je odvisno od individualnih vrojenih lastnosti, od socializacije (družinske, šolske, socializacije, ki jo izvajajo druga okolja), od konteksta in od konkretnih okoliščin.

Glede izvora solidarnosti je veliko teorij. V družboslovnih tekstih najdemo trditev, da izhaja iz spoznanj o soodvisnosti in da pri solidarnostnem vedenju pričakujemo, da bodo tudi drugi pomagali nam, če bomo stiski. Toda veliko raziskav kaže na primarni genetsko pogojen človeški impulz podpreti druge, pomagati drugim, priključiti svoje energije prizadevanjem drugih, pri čemer so drugi tisti, ki so ogroženi, v stiski, se jim godi krivica ali pa želijo nekaj izboljšati. Seveda smo lahko tudi solidarni z manjšinskimi, neofašističnimi skupinami in jih podpiramo z izrečenim stališčem, finančno, logistično. V tekstu govorimo o solidarnosti, namenjeni podpori in pomoči prikrajšanim ljudem, skupinam, skupnostim, ki so ogrožene, izključene, marginalizirane, stigmatizirane, se jim godi krivica, trpijo – torej o solidarnosti, ki vsebuje humanistične vrednote.

Prva stopnja solidarnosti je vedenje in zavedanje, da obstaja potreba drugih po podpori in pomoči. Pri današnji informiranosti o bližnjih in daljnih dogajanjih in o globalnih dogajanjih so vednost o potrebah, stiskah, težavah, katastrofah, tragedijah zagotovljeni. Druga stopnja je odziv na to vednost. Gre za vrednotni, moralni in seveda čustveni odziv. V tem odzivu ima pomembno vlogo empatija kot sposobnost vživeti se v položaj drugega, ga razumeti kognitivno in čustveno sodoživeti drugega. Tretja stopnja je konkretni in očitni odziv posameznika na zaznano dogajanje in situacijo. Stališča do dogajanja in vedenjske odzive pogojujejo naše vrednote, etika, morala, človečnost posameznika. Oprijemljiv odziv je odvisen od posameznika – njegovih energij, poguma, socialne odgovornosti, veščin, zmogljivosti, prioritet in od zunanjih okoliščin. Za aktivnost v korist tistih, s katerimi smo solidarni, uporabljamo običajno naziv prosocialno vedenje. To se lahko izraža na različne načine. S tem, da glasno in javno izrazimo svoja podporna stališča, s konkretno pomočjo materialne ali psihosocialne narave, s prostovoljnim delom. Socialni aktivizem predstavlja pomemben način udejanjanja solidarnosti. Solidarnost pridobi svoj smisel, svojo koristnost, ko je udejanjena.

Pri izražanju solidarnosti do skupin, s katerimi nimamo istih neposrednih interesov (npr, skupine migrantov, homoseksualne skupine, katerim ne pripadamo), vstopi v igro altruizem. O altruizmu govorimo, ko nekdo stori ali počne nekaj, kar pomaga drugemu, v korist drugega ali skupnosti in pri tem sam utrpi neko škodo, poslabšanje, izgubo ter ne pričakuje povračila za svoje odrekanje ali tveganje.

Raven solidarnosti v različnih družbah je različna. Odvisna je od tega, koliko neka družba podpira in moralno nagrajuje solidarnost. In seveda, kakšno solidarnost nagrajuje.

Zelo blizu pojmu solidarnosti je danes zelo razširjen pojem socialnega kapitala. Ta je proizvod socialnega tkiva skupnosti, izhaja iz kakovosti odnosov, sinergij, ki razvijajo človeške potenciale. Je nevidna snov in podlaga, ki fermentira socialne energije in procese ter aktivira potenciale skupnosti. Izhaja iz vezi in kohezivnih sil med člani družine, člani skupine ali skupnosti ali člani različnih skupnosti.

Če se dlakocepsko poglobimo v definicije, bomo ugotovili, da je veliko prekrivanja, da meje opredelitev niso jasne. Toda ne gre za teoretiziranje o definicijah in naravi solidarnosti. Gre za ozaveščanje o vrednosti solidarnosti in človečnostni obvezanosti k solidarnosti z ljudmi v stiski, v boju zoper krivice, nasilje, vse slabo, kar ogroža in prizadeva človeški rod. Za to, da je solidarnost nosilni steber človečnosti.

Izražanje solidarnosti

Izražena solidarnost terja moralno odločitev, za čigavo korist se bom zavzemala, denimo, ali v korist lastne skupnosti, da ji bo bolje ali da ji ne bi bilo nič slabše, kot ji je sedaj, ali v korist trpečih, ki živijo v skrajni bedi. Pri tem smo lahko izpostavljeni velikim pritiskom s strani okolja. Ko so se ob zadnjih masovnih valovih beguncev aktivirali v Sloveniji številni prostovoljci, so pripovedovali o negativnih reakcijah v svojih domačih, učnih in delovnih okoljih. Ti pritiski so za mnoge predstavljali hujše breme kot opravljanje nelahkega dela pomoči tisočem beguncev, ki so prečkali Slovenijo.

Pri javnem izražanju in udejanjanju solidarnosti pogosto zastavimo neko dobrino svojega življenja (npr. varnost in sprejetost v lastni skupini, ko se zavzemamo za interese druge manj priljubljene ali nepriljubljene skupine, npr. beguncev) ali pa se čemu odrečemo (npr. denarju pri solidarnosti, ki se izraža z materialno podporo prikrajšani skupini). Za solidarnostno vedenje v korist manjšine, ki predstavlja »druge« so običajno potrebni pogum, izpostavljanje, marsikdaj tudi tveganja.

Solidarnost terja razmislek o dogajanjih, oblikovanje stališč, presojo učinkov svojega dejanja ter vrsto človeških kvalitet in zmogljivosti. Lažje je biti solidaren v skupni enako mislečih kot individualno solidaren.

Ko gre za solidarnost, običajno nimamo v mislih odnosa do posameznika, temveč odnos do socialne skupine. Zato se s pozitivno, človečnostno solidarnostjo tesno povezuje koncept socialne odgovornosti.

Koristi od solidarnosti

Solidarnost prinaša pomembne koristi posamezniku in skupnosti. Iz nje raste občutek vzajemnega zaupanja in povezanosti znotraj manjših in večjih skupin, Kakorkoli opredelimo solidarnost, načelo recipročnosti ostaja prisotno. Če druge podpremo, lahko z večjo verjetnostjo pričakujemo, da bodo tudi oni nas podprli, da nam ne bodo prizadeli zla.

Na individualni ravni solidarnostna dejanja povzročajo zadovoljstvo, da smo nekaj dobrega storili za druge. Danes imamo raziskovalne dokaze o tem, da se ob dejanjih v korist drugih sprožajo v možganih procesi, značilni za stanja zadovoljitve in zadovoljstva. Izkazovanje solidarnosti je čustvena, socialna in praktična vaja, ki prispeva k razvoju človekove osebnosti, širi krog spoznanj, razvija praktične in socialne veščine. Največ raziskav o učinkih solidarnostnega vedenja je opravljenih pri prostovoljcih, ki pomagajo ljudem ali skupinam v stiski. Glavne ugotovitve pri mladih prostovoljcih so naslednje. Vzgoja za solidarnost je oblika vzgoje mladih za odgovorno državljansko vlogo. Gre za proces socialnega učenja, povezanega z akcijo po načelu »učenje skozi delovanje«. Mladi, ki delujejo solidarnostno, se skozi opažanja, izkušnje in refleksijo ozaveščajo o socialnih dogajanjih in potrebah v svojih okoljih, prepoznavajo možnosti, kje in kako lahko kot državljani prispevajo k pozitivnim spremembam v korist posameznikom v stiski, prikrajšanim skupinam in skupnosti. Razvijanje solidarnosti pri mladih je vzgoja za participativno in odgovorno državljansko vlogo. Nadvse pomembno za mlade je tudi učenje strategij socialnih akcij, kot so osveščanje, zagovorništvo, manifestacije nestrinjanja itd. Prosocialne dejavnosti izboljšujejo duševno zdravje in psihosocialno dobrobit mladih. Izkazovanje solidarnosti je oblika participacije mladih v socialnih dogajanjih. Pa ne le socialnih, tudi v ekoloških dogajanjih in drugih dogajanjih, ki so povezana z usodo planeta in človeštva. Občutek prispevanja k odpravljanju slabega in zla, k pozitivnim spremembam vpliva na pozitivno podobo o sebi in na bolj optimističen pogled na možne spremembe v razvoju človeštva ter višjo raven družbene angažiranosti in aktivnosti.

Družbena funkcija solidarnosti je tudi, da hote ali nehote opozarja na družbene disfunkcije in socialne nepravičnosti oziroma na socialne krivice in širi ideologijo pravičnosti.

Zaključna misel

Duh in praksa medčloveške pomoči in solidarnosti sta lastna človeškemu rodu in mu omogočata preživetje in razvoj. Predstavljata vzajemno pomoč, zagotavljanje varnosti skupine, skupnosti in v večji ali manjši meri varnost posameznika. Solidarnost je potrebno gojiti, vzpodbujati, promovirati kot pozitivno silo v neoliberalnem svetu tekme in egoizma, brezbrižnosti do manj srečnih drugih. Vendar rešitev velikih problemov današnjega sveta, kot so revščina, naraščajoča neenakost možnosti in oboroženi konflikti, ni v solidarnosti, ki povezuje ljudi, temveč terja sistemske pristope. Na obzorju je nekaj vizij, ki obetajo spremembo družbenega reda, med njimi je najbolj znana pravična ekonomija ali ekonomija pravične delitve. Solidarnost osnovnega socialnega tkiva pomaga ljudem in skupinam v stiski. Nič manj pomembno pa ni, da vrši pritisk na državo, kapital in odločevalce v smeri sistemskih sprememb za bolj pravično in varno družbo.

Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije


« Nazaj
Z ogledom te spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.     V REDU       O piškotkih