Članek je bil izvirno objavljen v 39. številki revije Mladje.

Branje članka vam bo vzelo: 5 minut

1. Kaj je solidarnost?

Eden pogostejših načinov razumevanja pojma solidarnosti je pripravljenost deliti svoja lastna sredstva oz. lastne vire z drugimi ljudmi, bodisi neposredno (npr. z doniranjem denarja ali časa v pomoč drugim) bodisi posredno (z izražanjem podpore tistim ukrepom države, s katerimi ta prerazporeja sredstva, zbrana z davki, v okviru ukrepov države blaginje in nudenja pomoči ranljivim skupinam; Stjerno, 2012: 2).

2. V katerih družbah je več solidarnosti?

Pomemben vidik razumevanja solidarnosti je vprašanje, kam je posameznikova solidarnost usmerjena (in kam ni). Po eni strani je lahko usmerjena predvsem k ožje definiranim socialnim skupinam (angl. in groups), ki so po določenih kriterijih čim bolj podobni posamezniku, ki jim solidarnost izraža (npr. enak kraj ali država bivanja, narodnost, barva kože, etnična ali verska pripadnost, spol, politična usmeritev itd.). Na drugi strani pa je od specifične solidarnosti še pomembnejša univerzalistična oz. humanistična solidarnost, ki presega omenjene kriterije posamezniku socialno bližnjih (Lahusen in Grasso, 2018: 4, 5). Welzel npr. poudarja pomen humanistične solidarnosti, ki je primerjalno gledano v največji meri prisotna v postmodernih družbah, za katere so med drugim značilne visoke ravni socioekonomske razvitosti (ki se kaže ne le v ekonomski razvitosti, ampak tudi v višjih izobrazbenih ravneh in boljši kvaliteti življenja prebivalstva, denimo merjeni preko pričakovane življenjske dobe), višja stopnja tehnološkega in znanstvenega napredka, pa tudi naprednejše komunikacijske tehnologije in boljša dostopnost informacij. Vsi ti družbeni viri in posledično večja stopnja eksistenčne varnosti ljudem v večji meri omogočajo, da se krog njihove solidarnosti in empatije razširi ne le na ozke skupine njim podobnih, ampak na vse človeštvo, ki tako postane najširša kategorija družbene identitete (Welzel et al., 2017: 17).

Vendar pa solidarnost ni časovno statična kategorija, temveč se tudi spreminja. Od druge svetovne vojne naprej so v zahodnih družbah prva tri in pol desetletja prispevala k zvečanju univerzalistične solidarnosti predvsem zaradi večanja ekonomske varnosti, medtem ko zadnja tri in pol desetletja v postmodernih družbah prihaja do nekaterih razdiralnih družbenih pojavov. V tem obdobju je denimo večina učinkov gospodarske rasti šla k slojem pri družbenem vrhu, medtem ko se je eksistenčna varnost manj izobraženih, nizko kvalificiranih delavcev zmanjšala, tudi zaradi globalizacije in preseljevanja industrije in storitev v manj razvite države. V Evropi in po svetu se je posledično povečala podpora dela populacij avtoritarnim in populističnim voditeljem in političnim gibanjem, povečala se je ožje usmerjena, upadla pa univerzalistična solidarnost, povečalo pa se je tudi zavračanje različnih oblik tujega/tujcev in drugačnega/drugačnih (Inglehart in Norris, 2017). Ob tem dodatno velja, da je v ekonomsko bolj neenakih družbah (četudi zelo razvitih), kjer so socioekonomske razlike med skupinami večje, manj solidarnosti. Več privilegijev ko namreč imajo privilegirani, bolj bodo svoje privilegije ščitili, to pa zmanjšuje solidarnost med družbenimi skupinami znotraj družbe in s pripadniki drugih družb (Welzel et al., 2017: 17).

3. Ali so mladi v Sloveniji solidarni?

Glede na uvodno definicijo pojma raziskovalci solidarnost analizirajo v njenih različnih pojavnih oblikah oz. dimenzijah, in sicer vedenjsko dimenzijo solidarnosti (opravljanje dela v dobrodelne namene, članstvo in aktivnosti v prostovoljskih in civilnodružbenih organizacijah) in solidarnost v stališčih državljanov, ki izražajo dobrodelnost (npr. stališča do državnih oz. institucionalnih ukrepov prerazporejanja virov od bolj do manj privilegiranih oz. bolj ranljivih skupin, npr. k revnim, nezaposlenim, bolnim, beguncem idr.; gl. Lahusen in Grasso, 2018). V nadaljevanju si poglejmo obe dimenziji solidarnosti mladih v Sloveniji. Analiza obeh dimenzij je pomembna ne le zato, ker se solidarnostna stališča (npr. pripravljenost pomagati drugim) lahko do različne mere dejansko odrazijo v dejanjih, temveč tudi, ker vedenjska solidarnost lahko še bolj nazorno kaže na dejanske prioritete glede solidarnosti kot pa zgolj načelna pripravljenost za solidarnost (dimenzija stališča) (Lahusen and Grasso, 2018: 6).

V raziskavi Mladina 2013 je 38,2 % mladih v starosti od 16 do 27 let poročalo, da so bili v zadnjih 12 mesecih prostovoljsko aktivni. Pogostost prostovoljstva se razlikuje po kraju bivanja (več prostovoljcev je v manjših mestih in na podeželju) in po starosti, saj so mlajši mladi aktivni nekoliko pogosteje. Ni pa bilo razlik med spoloma, glede na ekonomski status družine in izobrazbo staršev. Slednje ne preseneča v luči dejstva, da je bila med prostovoljsko aktivnimi najpogostejša oblika prostovoljstva nudenje pomoči drugim pri učenju in pomoč pri športnih dogodkih (oboje 14,4 %), sledila pa je pomoč pri kulturnih dogodkih (11,2 %).

Nadalje smo mlade povprašali o glavnem razlogu za njihovo prostovoljstvo. Na prvo mesto se je uvrstila želja pomagati drugim (54,9 %), na drugo pa želja po aktivnosti oz. družbenem angažmaju (26,7 %). Zanimala nas je tudi splošnejša pozitivna orientacija k drugim ljudem, kar lahko analiziramo v okviru vprašanja, ali mladi, preden sprejmejo kakšno odločitev, poskušajo razmisliti, kako bo vplivala na druge ljudi. 41,6 % ji je povedalo, da to zanje velja, 13,8 % pa, da zanje ne velja.

Mlade smo prav tako vprašali, z uresničevanjem katerih družbenih ciljev bi se politika morala zelo ukvarjati. 86,3 % mladih meni, da bi se morala politika zelo ukvarjati z zmanjšanjem brezposelnosti, dve tretjini jih meni, da s socialno pravičnostjo in varnostjo, 62,2 % pa, da z varstvom človekovih pravic. Zanimivo, skorajda vsa solidarna stališča v večji meri izražajo dekleta.

Navedeno kaže, da mladi v Sloveniji izkazujejo elemente univerzalistične solidarnosti. Ali mladi izražajo tudi ožje usmerjeno solidarnost? Kljub odsotnosti optimalnih kazalnikov imamo na voljo podatke, da jih 62,3 % meni, da bi politika morala izboljšati položaj mladih (torej skupine, ki ji sami pripadajo), da manj moških (25,7 %) kot žensk (45,2 %) meni, da je potrebno izboljšati položaj žensk v družbi, in da kar trije izmed petih mladih v Sloveniji menijo, da se ne bi počutili dobro, če bi se v njihovo soseščino preselili begunci. Vidimo torej, da je med mladimi prisotna tudi ožja oblika solidarnosti. Če lahko glede na celoto analiziranih (resda nepopolnih) kazalnikov sklepamo, da so slovenski mladi pretežno tudi univerzalistično solidarni, je ta univerzalnost vendarle omejena na »drugačne«, ki izhajajo znotraj meja Slovenije oz. slovenske kulture. V tem oziru so (pričakovano) podobni svojim staršem oz. odrasli populaciji (Kirbiš et al., 2012).

4. Ali so bolj solidarni mladi tudi sicer bolj aktivni v javnem življenju?

Na koncu nas zanima še, v kolikšni meri so bolj solidarni mladi v Sloveniji aktivni v družbi oz. kako pogosto se v primerjavi z manj solidarnimi mladimi vključujejo v javno življenje ter ali so solidarni na različnih področjih. Glede slednjega iz podatkov raziskav Mladina 2010 in 2013 izhaja, da so različne oblike solidarnega vedenja medsebojno pozitivno povezane, kar pomeni, da so tisti mladi, ki so bolj solidarni na en način, bolj verjetno solidarni tudi na druge načine. S tega vidika bi lahko v določeni meri govorili tudi o »solidarni osebnosti«.

Druga pomembna ugotovitev je, da so nekatere oblike solidarnosti pozitivno povezane s participacijo v javnem življenju. Ko govorimo o participaciji, imamo v mislih predvsem različne oblike državljanske participacije, bodisi politično participacijo ali protestno participacijo bodisi kulturno participacijo (udeležba v organiziranih ali individualnih dejavnosti na področju kulture in/ali umetnosti). Ali torej na teh področjih javnega angažiranja srečamo bolj solidarne mlade? Podatki obeh raziskav temu potrjujejo. Prostovoljno bolj aktivni mladi se denimo pogosteje udeležujejo volitev, pogosteje kulturno udejstvujejo in manj pogosto gledajo televizijo.

5. Zaključek

Sklenemo lahko, da je solidarnost pomembno družbeno vezivo in da slovenska mladina izraža relativno visoke stopnje solidarnostnih stališč in vedenj, vključno z univerzalistično solidarnostjo, ki pa je vendarle usmerjena predvsem na druge (in drugačne) pripadnike slovenske kulture. Prav tako je, podobno kot v drugih družbah, tudi v Sloveniji solidarnost bolj zakoreninjena pri nekaterih družbenih skupinah slovenskih mladih – pri tistih, ki živijo izven mestnih območjih in pri dekletih. Ugotovitev, da so različne oblike solidarnosti medsebojno povezane, kaže na t. i. učinek prelivanja (ki je prisoten tudi pri drugih oblikah družbeno odgovornega vedenja; Kirbiš in Flere, 2011), kjer se oblike solidarnosti lahko medsebojno spodbujajo oz. krepijo.

Praktične implikacije navedenih ugotovitev so, da bi solidarnost mladih v Sloveniji lahko služila kot pomemben vir izboljševanja kvalitete (so)bivanja, ki bi jo z ukrepi oz. intervencijami veljalo spodbujati, še posebej pri tistih skupinah, ki solidarnost izražajo v manjši meri. Ob tem se je potrebno zavedati dvojega: Prvič, da utegne zvišanje solidarnostnih vedenj in stališč v eni dimenziji pozitivno prispevati k zvišanju solidarnosti tudi v drugih dimenzijah, tako da lahko imajo tudi ožji, ciljni ukrepi širše pozitivne učinke. In drugič, solidarnost je v veliki meri posameznikov odziv na njegove objektivne pogoje bivanja, kar pomeni, da bi izboljšanje življenjskih pogojev prebivalcev Slovenije in kvalitete njihovega življenja, vključno z mladimi, v Sloveniji lahko povečalo (morda tudi univerzalistično) solidarnost, še posebej tistih skupin, ki si jo zaradi siceršnjih omejitev v življenju težje »privoščijo«. Te skupine so zaradi obojega, slabših pogojev bivanja in nižje solidarnosti, posledično bolj dovzetne za populistične politične akterje, ki si lastno priljubljenost gradijo na izpostavljanju (praviloma) navideznih razlik med družbenimi skupinami, s spodbujanjem medskupinskih zamer in iskanjem grešnih kozlov za družbene probleme. Na srečo se je tovrstnim trendom v sodobni družbi mogoče zoperstavljati, tudi s solidarnostjo.

dr. Andrej Kirbiš, izredni profesor, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

Literatura in viri

Flere, Sergej, Klanjšek, Rudi, Lavrič, Miran, Kirbiš, Andrej, Tavčar Kranjc, Marina, Divjak, Marko, Boroja, Tjaša, Zagorc, Barbara in Naterer, Andrej. Slovenska Mladina 2013: Življenje v času deziluzij, tveganja in prekarnosti [datoteka podatkov]. Slovenija, Maribor: Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru [izdelava], 2013. Hrvaška, Zagreb: Friedrich-Ebert-Stiftung Kroatien [izdelava], 2013. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2014. ADP – IDNo: MLA13. Dostopno na www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/mla13/ (15. 11. 2018).

Inglehart, Ronald in Norris, Pippa (2017): Trump and the Populist Authoritarian Parties: The Silent Revolution in Reverse. Perspectives on Politics, 15 (2) 443–454.

Kirbiš, Andrej in Flere, Sergej (2011): Participation. V M. Lavrič (ur.): Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia, pp. 187–260. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za mladino; Maribor: Aristej. Dostopno na www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/slike/mladina_2010/Youth2010.pdf (15. 11. 2018)

Lahusen, Christian in Grasso, Maria (2018): Solidarity in Europe–European Solidarity: An Introduction. V C. Lahusen in M. Grasso (ur.): Solidarity in Europe – Citizens' Responses in Times of Crisis, 1–18. Cham: Palgrave Macmillan.

Lavrič, Miran, Flere, Sergej, Tavčar Krajnc, Marina, Klanjšek, Rudi, Musil, Bojan, Naterer, Andrej, Kirbiš, Andrej, Divjak, Marko in Lešek, Petra. Mladina 2010: Družbeni profil mladih v Sloveniji [datoteka podatkov]. Slovenija, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta [izdelava], 2010. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2011. ADP – IDNo: MLA10. Dostopno na www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/mla10/ (15. 11. 2018).

Stjerno, Steinar (2012). Solidarity in Europe. The History of an Idea. Cambridge: Cambridge University Press.

Welzel, Christian, Alexander, Amy C. in Klasen, Stephan (2017): The Cool Water Effect: Civilization's Turn into Human Empowerment.