Prejšnji teden je po slovenski Istri potekalo pohodniško vmesno vrednotenje. Usposabljanje v takšnem formatu organiziramo že peto leto zapored in vsako leto uspemo usposabljanje nadgraditi.

Pohod je potekal od Divače preko Kozine, Ocizle, Beke, Socerba, Kastelca in Ospa do Ankarana. S prostovoljci smo prehodili okoli 40 kilometrov razgibane poti, med hojo in postanki pa smo obdelali vse teme, katerim se tudi sicer posvetimo na Vmesnem vrednotenju: pogled na že izveden projekt, delo, odnose v organizaciji; pogled naprej, na nadaljevanje projekta in na načrte po projektu. Vmes je bilo seveda dovolj časa in priložnosti za povezovanje prostovoljcev, snovanje skupnih projektov ter spoznavanje manj znanih kotičkov Slovenije. Dodano vrednost tokratnega usposabljanja je predstavljalo druženje in mreženje s prostovoljci iz Parka Istra, pri katerih smo se ustavili v čudovitem okolju v Kastelcu, deležni pa smo bili tudi pristne gostoljubnosti v hostlu Ociski raj, kjer je za nas skrbela kar cela družina.

Usposabljanje sta vodila trenerja Rok Primožič in Lea Kovič.

Z nami so hodili prostovoljke in prostovoljci iz naslednjih organizacij: Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, Društvo Parada ponosa, Društvo zaveznikov mehkega pristanka, EkoPot, Familija, MC Postojna, Mladinski center Zagorje ob Savi, Zavod Manipura, Zavod O, Zavod za mladino in šport Trbovlje, Zveza društev Mladinski center Idrija.

Več o poteku usposabljanja in usposabljanjih na prostem ...
Slovenska nacionalna agencija na področju kroga usposabljanj in vrednotenj (ang. TEC - Training and Evaluation Cycle) v programu Evropska solidarnostna enota v usposabljanja za prostovoljce in organizacije pogosto vključuje elemente učenja na prostem in pustolovskega učenja (ang. outdoor / adventure education). Razvili pa smo tudi model celotnega usposabljanja na prostem, ki ga uporabimo vsako leto za izvedbo vmesnega vrednotenja.

Celotno usposabljanje poteka kot pohod, med katerim zamenjamo več prenočišč in izvedemo različne aktivnosti. Letošnjega usposabljanja se je udeležilo 16 prostovoljk in prostovoljcev in treba je poudariti, da jih velika večina ni pohodnikov. Zato je še posebej pomembno, da je pot dobro uravnotežena, tako da manj pripravljenim pohodnikom ne predstavlja neizvedljivega izziva, hkrati pa vsaj nekoliko zadovolji tiste z več kondicije.

Pot smo tokrat pričeli v Divači, do koder so prostovoljci prispeli z vlakom. Za uvodno spoznavanje (in prvi preskus pripravljenosti udeležencev) smo prehodili učno pot okoli udornice Risnik. Krožna pot je dolga kakšne 4 kilometre, zelo prijetna in slikovita, večidel pa poteka po senci, tako da je bila za uvod kar idealna. Nato smo se z avtobusom odpeljali v Kozino, od koder smo se peš odpravili do prve nastanitve, hostla v Ocizli, za kar smo potrebovali dobro uro. Pred in po večerji smo v bližini hostla izvedli še par krajših aktivnosti, namenjenih predvsem spoznavanju udeležencev med sabo, predstavitvi programa ipd. Naslednji dan smo se zjutraj odpravili na krožno pot v okolici Ocizle – spominsko pot, posvečeno organizaciji TIGR. Med to potjo, ki je resnično lepa in poteka mimo precej naravnih in kulturnih znamenitosti, so udeleženci reflektirali in evalvirali svojo prostovoljsko izkušnjo do tega trenutka. V naravi je mogoče uporabiti veliko kreativnih metod za ta namen: poleg 'klasičnih' pogovorov v parih ali individualnega razmisleka smo tokrat na primer uporabili vizualizacijo z naravnimi materiali, vpeljali smo koncept 'junakovega potovanja' (ang. Hero's journey), pismo sebi … Popoldan so prostovoljci – kot 'teambuiliding' aktivnost – skupaj pripravili večerjo, zvečer pa smo se podružili ob ognju.

Naslednji dan smo se odpravili do prostovoljskega centra Park Istra, na poti smo napravili še ovinek do gradu in vasi Socerb, kjer smo občudovali razgled na slovensko obalo in Tržaški zaliv. V Parku Istra, kjer tudi s pomočjo prostovoljcev Evropske solidarnostne enote izvajajo solidarnostne akcije v zaledju Istre, so nas zelo lepo sprejeli in navdahnili s svojo zgodbo. Po skoraj 2 urah hoje in ob čedalje močnejšem soncu je bilo zelo prijetno preživeti nekaj ur v družbi 13 prostovoljcev in koordinatorjev v prostovoljskem centru. Obdelali smo tudi temo duševnega zdravja in dobrega počutja (ang. well-being), ki je za mlade v (po)koronskem obdobju še posebej relevantna. Popoldan smo opravili zadnji del pohoda za ta dan – spust s Kastelca do slikovite vasice Osp. Pot ni posebej dolga, je pa predstavljala tehnično najzahtevnejši del pohoda, tudi sence je na tem delu bolj malo. Predzadnji dan je bila pred nami le še najdaljša etapa: pot iz Ospa preko Tinjana do Škofij in do cilja v Ankaranu, skupaj okoli 13 km. Pohod smo začeli zgodaj zjutraj in malo čez poldne smo prispeli v Ankaran. Vsebinsko smo ta dan namenili predvsem pogledu v prihodnost; razmisleku in načrtovanju časa po usposabljanju in po projektu. Zadnji dan oz. dopoldan je bil namenjen načrtovanju skupnih aktivnosti prostovoljcev, zaključku usposabljanja in slovesu.

Pohodna izvedba usposabljanja je prostovoljce navdušila, kar so potrdile tudi njihove evalvacije. Nekateri so imeli na zadnji etapi kar nekaj izzivov, saj je bila za tiste, ki pohodov niso vajeni, precej naporna. Vendar jih je skupina ves čas podpirala, pa tudi sami so napor vzeli kot izziv, in so bili na koncu še toliko bolj zadovoljni. Vsekakor pa je pomembno dobro načrtovanje poti; tokrat nas je za nagrado po najtežjem delu pričakalo osvežujoče morje, kar je bila velika motivacija za vse.

Tudi za organizatorje je izkušnja tovrstnega usposabljanja na prostem navdihujoča, saj se skupina poveže na drugačnem nivoju kot na 'običajnih' usposabljanjih, hkrati pa je prisoten faktor izziva, ki ni simuliran in ga morajo tako posamezni udeleženci kot celotna skupina premagati, da dosežejo skupni cilj. V ekipi že razmišljamo, kako tovrstne koncepte nadgraditi in prenesti v še več usposabljanj!

Več informacij o usposabljanjih za prostovoljce v okviru programa Evropska solidarnostna enota najdete tukaj.