Peti blog na temo učinkov mednarodnih projektov prostovoljstva, ki jih v okviru raziskave, ki poteka od marca 2017 in bo trajala vse do novembra 2018, redno pripravlja raziskovalec Jonathan Robertson iz Škotske. Jonathan v okviru raziskave spremlja prostovoljce, ki so vključeni v različne prostovoljske projekte po vsej Evropi, in ugotavlja, kako prostovoljska služba spreminja njihova življenja ter jim pomaga pri grajenju kariere in osebni rasti. Poleg prostovoljcev, v projektu spremljamo tudi njihove gostiteljske organizacije. Zanima nas, kako dojemajo dodano vrednost, ki jo v njihova okolja prinašajo prostovoljski projekti, kako je mednarodno mladinsko delo spremenilo lokalne skupnosti in organizacije v katerih se izvaja. 

Branje bloga vam bo vzelo: 5 minut

Katere pomembne datume v svojem življenju si zapomnite?

Rojstni dan družinskega člana? Obletnico poroke? Dan smrti koga od bližnjih? Dan, ko je vaša nogometna ekipa končno osvojila pokal?

»Zelo dobro se spomnim, ko sem prišel v Bolgarijo – bilo je 28. februarja 2017. Spomnim se, da sem šel skupaj z Renato za dva ali tri dni, da spoznam Bolgarijo in organizacijo, pri kateri bom. Bila je ob meni. Zame je bila v redu ta nova dogodivščina.«

Pogovarjam se s Paulom*, mladeničem iz severne Italije, nekaj tednov po njegovem povratku z 12-mesečnega prostovoljskega projekta v Bolgariji. Pomemben je način, kako je to povedal: počasi, natančno in ne da bi ga vprašal – »bilo je 28. februarja 2017« – to ni le nepomembna podrobnost.

»Renata« je Renata Dolega, koordinatorka prostovoljcev v Paulovi pošiljateljski organizaciji Atelier Europeo iz Brescie. Pozneje se tudi z njo pogovorim o njenem delu s Paulom. Pove mi, da je bil pred odhodom na projekt pet let nezaposlen. »Zelo pomembno je bilo [zame], da sem šla z njim, sicer bi imel v tistih prvih dneh krizo.«

Paulo je bil prostovoljec za polni delovni čas pri okoljevarstveni organizaciji in je delal na projektih za zmanjšanje lokalnega onesnaževanja. »Ko sem prišel v Bolgarijo, je bila to res težka izkušnja,« mi pove. »Ampak v enem letu se je izboljšalo. Ko sem začel, je bila katastrofa – nič nisem razumel, samo Google Translate!«

Odhod v Bolgarijo je bil nedvomno velik izziv. Kot pravi Paulo: »Ko sem začel, mi je bilo težko. Ko sem vzpostavljal nove odnose z drugimi prostovoljci, mi je bilo težko začeti. Ampak to mi je postalo lažje – vstopanje v nove odnose.« Nadaljuje s priznanjem podpore s strani osebja gostiteljske organizacije AKSELS, predvsem pa Lilije Georgijeve, vodje razvoja projektov. »Najlepša hvala nadzornici Liliji. Ona je bila mojstrica, ki mi je pokazala marsikaj.«

Ko vprašam Paula, kaj je najvažnejša stvar, ki jo je pridobil v tem času, mi reče: »Najpomembnejše je bilo, da sem spoznal nove ljudi. Zdaj poznam ljudi na Slovaškem, v Španiji, v Grčiji. Veliko sem se naučil od različnih ljudi izven projekta.« 

Tudi Renato povprašam, kaj misli, da je Paulo pridobil. »Mislim, da je bil bolj pomemben rezultat zanj to, da je naredil nekaj uspešnega. Videl je lahko, da zmore. To je res zmagovalno za nekoga, ki prihaja z življenjske poti, ki "ni uspešna". To je nova priložnost – vidijo lahko s svojimi očmi. V sebi tudi on to čuti.«

Paulo pove, da se je veliko naučil o računalnikih od poljskega sostanovalca, da je spoznal svoje močne in šibke točke ter da se je njegova angleščina »resnično izboljšala«. »Okrepil sem tudi svojo moč volje, da dobim službo. Pred vrnitvijo v Italijo sem se pogovarjal z Lilijo in govorila mi je, kako imam zdaj več te moči volje – "v sebi imaš ogenj, Paulo" – oh, ja!« Iz teh točk Paulo zaključi, da »je veliko povezav« med aktivnostmi prostovoljstva in zaposljivostjo.

Renata gre še dlje: »Glede na situacijo na trgu dela in na šolstvo pravimo, da je velik razkorak med trenutnimi izkušnjami iz šole in pripravljenostjo na svet zaposlitve. In mislim, da je veliko prostora za aktivnosti prostovoljstva pri razvijanju mehkih veščin in nekaterih strokovnih veščin – ne samo teoretično, ampak v praksi.« Renata nadaljuje: »Mislim, da so vse prenosljive veščine, ki jih pridobijo, glede tega zelo močne. Ne gre samo za prostovoljsko delo 6 oziroma 7 ur, gre za 24-urno življenje v tujini. V tem smislu se vrnejo kot drugačni ljudje. Mislim, da je to resnični učinek.«

Čez šest mesecev spet govorim s Paulom. »Dobre novice imam za vas.« Pripoveduje mi, kako se je čez poletje sam vrnil v Bolgarijo, da se spet sreča z ljudmi, ki jih je spoznal, in z novimi prostovoljci v projektu. V Brescii je po petih letih brezposelnosti dobil službo in dela v restavraciji blizu svojega doma.

Vprašam ga po njegovem mnenju, kako je delodajalec gledal na njegovo izkušnjo prostovoljstva. »Mislim, da ima šef neko občudovanje do mene – glede aktivnosti prostovoljstva. Vidi nekoga, ki ima več moči volje – da se v življenju ne preda, in to nikoli. Nikoli se predati. No, mogoče bom v prihodnosti postal šefova desna roka« in pomagal pri vodenju restavracije.

Na prvi dan nove službe ga je čakal še en velik izziv: »Šef mi pravi: "Zate imam službo pomivalca posode in čistilca." Prav. Spomnim se, da je bilo na prvi večer – ne spomnim se izraza – zelo veliko. Ampak da se razvijam na delu, da se organiziram, to mi je zdaj lahko. Ko grem na delo, imam svoj način, kako stvari organiziram. Ja, res je super.« Ko poslušam Paula, razumem, o čem je govorila Lilija s tistim ognjem v sebi. Zaključi z besedami: »Res, res sem srečen. Pa vi?«

*Ime prostovoljca je spremenjeno.

Avtor: Jonathan Robertson

Jonathan je samostojni raziskovalec in trener v mladinskem delu. Trenutno dela na raziskovalnem projektu, kako prostovoljske aktivnosti v programu Erasmus+ prispevajo k zaposljivosti mladih.

Blog #1: Pripravljeni, pozor, zdaj (objavljen: 16.8.2018)
Blog #2: Vidim vas - tukaj ste (objavljen: 17.9.2018)
Blog #3: S šalami podiramo pregrade (objavljen 28.9.2018)
Blog #4: Spodbudi moje sanje – ITER, Švedska (inovativna praksa) (objavljen 22.10.2018)