Projekt Stories That Heal: Personal Accounts and the Power of Mental Well-Being predstavljamo kot primer dobre prakse sodelovalnega partnerstva (Erasmus+: Mladina, ključni ukrep 2) na področju socialnega vključevanja in raznolikosti. Projekt Zavoda VOZIM se je osredotočal na preventivo in destigmatizacijo duševnih težav med mladimi skozi pristop osebnih izpovedi ambasadorjev duševnega zdravja v povezavi z igrificiranimi okolji.
Osebne izpovedi ambasadorjev, priročnik in igrificirana orodja najdete na tej povezavi, tu pa smo zbrali dodatne informacije o izvedbi in učinkih projekta.
Kaj je bil glavni cilj projekta in komu je bil namenjen?
Projekt Stories that Heal krepi zmogljivosti mladinskih organizacij in delavcev za vključevanje invalidov (mladih in drugih) ter mladih z manj priložnostmi kot “ambasadorjev duševnega zdravja” v preventivno mladinsko delo. Namenjen je mladinskim delavcem, invalidom (gibalno oviranim, slepim in slabovidnim, osebam z motnjami v duševnem razvoju) ter mladim, ki se soočajo z duševnimi stiskami.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se tej temi posebej posvetili?
Spodbudilo nas je naraščajoče poslabšanje duševnega zdravja mladih po pandemiji covid-19 ter naša lastna izkušnja z učinkovitim pristopom osebnih izpovedi, ki ga Zavod VOZIM uspešno uporablja že od leta 2010. Prepoznali smo tudi potrebo po večjem vključevanju invalidov in mladih z manj priložnostmi v mladinski sektor.
Katere aktivnosti so bile najbolj uspešne?
Definitivno socialno-marketinška kampanja. V njenem okviru smo delili 21 osebnih zgodb, ki so skupaj dosegle skoraj 440.000 ljudi. Zgodbe so vključevale osebne izpovedi mladih z manj priložnostmi in invalidnostmi, poglede strokovnjakov na duševno zdravje ter vpogled v vsakdanje življenje oseb s posebnimi potrebami in njihovih družin. Velik odziv so doživele tudi pilotne lokalne aktivnosti, na katerih so ambasadorji z deljenjem svojih osebnih zgodb neposredno nagovorili mlade.
Ali ste v projektu pripravili kakšno orodje/priročnik/metodo, ki bi ga želeli deliti z drugimi organizacijami? Kje ga lahko najdejo?
Da, razvili smo celostno metodologijo, ki podpira vključevanje invalidov in mladih z manj priložnostmi na temo duševnega zdravja, s tremi igrificiranimi orodji – Moč uma, Zgodbe empatije in Bocce – v štirih jezikih (EN, SL, RO, EL). Priročnik in vsa gradiva so brezplačno dostopna na www.storiesthatheal.eu.
Na kateri dosežek na področju socialnega vključevanja in raznolikosti ste najbolj ponosni?
Najbolj smo ponosni na naših 24 ambasadorjev duševnega zdravja – oseb z invalidnostmi in mladih z manj priložnostmi – ki jih je projekt opolnomočil do te mere, da so samostojno izvajali delavnice, javno delili svoje osebne zgodbe in vodili aktivnosti za svoje vrstnike. Iz nekoga, ki je prej prejemal podporo, so postali tisti, ki jo dajejo naprej, s čimer smo preoblikovali njihovo vlogo v aktivnega soustvarjalca mladinskega dela v svoji skupnosti.
Lahko izpostavite primer spremembe pri udeležencih, organizaciji ali lokalnem okolju?
Pri usposobljenih ambasadorjih smo zaznali večjo samozavest in pripravljenost za aktivno vključevanje v mladinsko delo, saj so svoje zahtevne življenjske izkušnje preoblikovali v dragoceno orodje za podporo in opolnomočenje drugih. Na ravni organizacij pa se je okrepilo medsektorsko sodelovanje med mladinskimi in invalidskimi organizacijami v vseh treh partnerskih državah, kjer je v vsaki državi sodeloval partnerski tandem ene mladinske in ene invalidske organizacije.
Kaj je bil največji, s katerim ste se srečali pri uresničevanju te prioritete, in kako ste ga premagali?
V praksi smo ugotovili, da “vključujoče” na papirju in v resnici nista isto, ni dovolj, da osebo z motnjo v duševnem razvoju le povabiš zraven, aktivnost mora biti zanjo dejansko razumljiva in izvedljiva, zato smo orodja sproti prilagajali glede na povratne informacije partnerja s specifičnim strokovnim znanjem. Podoben izziv je predstavljalo iskanje resnično dostopnih nastanitev in prostorov za gibalno ovirane ter slepe in slabovidne osebe, zato smo preverjanje dostopnosti lokacij pri kasnejših dogodkih vključili kot prvi korak načrtovanja, ne kot naknadno prilagoditev.
Kaj bi svetovali organizacijam, ki želijo podobno prioriteto vključiti v svoje projekte?
Iz naših izkušenj bi svetovali predvsem dvoje. Prvič, od prvega dne jasno uskladite pričakovanja in vloge s partnerji, saj se pri vključujočih in participativnih projektih stvari nenehno spreminjajo in potrebujete prostor za prilagajanje. In drugič, dajte ranljivim skupinam resnično aktivno vlogo, ne le vloge “udeleženca”. Pri nas se je prav to izkazalo za ključno, ko smo mladim z manj priložnostmi in invalidnostmi zaupali vlogo soustvarjalcev, ne samo prejemnikov pomoči, je to naredilo največjo razliko.
