Kot dobro prakso solidarnostnega projekta v programu Evropska solidarnostna enota predstavljamo Barve sveta organizacije Mladinski center Dravinjske doline. Projekt je tudi primer dobre prakse prednostnega področja aktivno državljanstvo, participacija in solidarnost.
Kaj je bil glavni cilj projekta in komu je bil namenjen?
S projektom Barve sveta smo mladi želeli ustvariti prostor, kjer se lahko skozi umetnost, pogovor in druženje učimo o različnih kulturah, solidarnosti in temah, ki se nas kot družbe tičejo. Namenjen je bil mladim iz lokalnega okolja, tudi tistim z manj priložnostmi, ki pogosto težje pridejo do brezplačnih kulturnih in ustvarjalnih aktivnosti.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se tej temi posebej posvetili?
Izhajali smo iz občutka, da se o vojnah, konfliktih, predsodkih in različnih kulturah pogosto govori na hitro, površno ali zelo polarizirano. Zato smo želeli te teme odpreti drugače: bolj osebno, spoštljivo in na način, kjer mladi niso samo poslušalci, ampak tudi soustvarjalci.
Katere izvedene aktivnosti so bile najbolj uspešne?
Zelo uspešna sta bila palestinski in ukrajinski večer, ker sta kulturi predstavila širše, ne samo skozi vojno, ki ju trenutno prizadeva. Udeleženci so skozi pogovor, osebne zgodbe, hrano, običaje in ustvarjanje dobili bolj človeški vpogled v obe državi. Dobro so se obnesle tudi ustvarjalne delavnice, na primer mozaik, kjer je nastal konkreten izdelek.
Ali ste v projektu pripravili kakšno orodje/priročnik/metodo, ki bi ga želeli deliti z drugimi organizacijami? Kje ga lahko najdejo?
Posebnega priročnika nismo izdali, smo pa razvili preprost model medkulturnega večera, ki se nam je v praksi dobro obnesel: uvod v temo, varno voden pogovor, ustvarjalna delavnica in kratka refleksija. Utrinki, nastala dela in vsebine so objavljeni na kanalih MCDD, kjer je projekt imel mentorsko in organizacijsko podporo.
Na kateri dosežek na področju aktivnega državljanstva, participacije in solidarnosti ste najbolj ponosni?
Najbolj smo ponosni na to, da smo udeležencem skozi pogovore in kakovostne ustvarjalne delavnice ponudili prostor, kjer so lahko spraševali, razmišljali in lažje razumeli izkušnje ljudi iz drugih okolij. S tem smo pokazali, da se lahko o zahtevnih temah pogovarjamo tudi odprto, spoštljivo in na mladim dostopen način.
Lahko izpostavite primer spremembe pri udeležencih, organizaciji ali lokalnem okolju?
Pri udeležencih se je sprememba najbolj videla v pogovorih. Na začetku so nekateri države, kot sta Palestina in Ukrajina, povezovali predvsem z vojno, skozi večere pa so spoznali tudi ljudi, kulturo, hrano, običaje in vsakdanje življenje. Projekt je bil pomemben tudi z vidika učenja projektnega vodenja in pridobivanja zaupanja vase.
Navedite največji izziv, s katerim ste se srečali pri uresničevanju te prioritete, in kako ste ga premagali.
Največji izziv je bilo usklajevanje terminov, mentorjev, gostov in naše ekipe, saj smo projekt vodili ob obveznostih. Reševali smo ga z rednimi dogovori, prilagajanjem časovnice in podporo mladinskih delavcev MCDD, ki so nam pomagali tam, kjer smo potrebovali mentorski ali organizacijski nasvet.
Kaj bi svetovali organizacijam, ki želijo podobno prioriteto vključiti v svoje projekte?
Naj mladim zaupajo čim več procesa, ne samo izvedbe. Mi smo se največ naučili ravno zato, ker smo lahko sami izbirali teme, delali napake, iskali rešitve in imeli ob sebi mentorje, ki niso prevzeli projekta namesto nas, ampak so nas podpirali.
Več o projektu si lahko preberete tudi na tej povezavi.
