Ambasadorji mladinskega dialoga za bolj vkjučujočo Evropo je bil projekt aktivnosti udejstvovanja mladih (Erasmus+: Mladina, ključni ukrep 1), s katerim so v Mladinskem svetu Slovenije mlade želeli opolnomočiti za participacijo in nagovarjanje tematike mladinskega dialoga. Poglede mladih, zbrane skozi aktivnosti v projektu, so vključili tudi v slovenske zaključke 10. cikla mladinskega dialoga EU ter jih nato v okviru zagovorniških aktivnosti predstavili odločevalcem. Projekt predstavljamo kot dobro prakso naslavljanja prednostnega področja participacije.
Kaj je bil glavni cilj projekta in komu je bil namenjen?
Projekt je bil zasnovan z namenom opolnomočenja skupine mladih ambasadorjev mladinskega dialoga za načrtovanje in izvedbo aktivnosti mladinskega dialoga. Na lokalni ravni so aktivnosti potekale v obliki skupnostnih piknikov, na nacionalni ravni kot srečanja z organizirano mladino in odločevalci, na evropski ravni pa z udeležbo ambasadorjev na evropskih mladinskih konferencah.
Skozi izvedene aktivnosti so ambasadorji zbirali poglede mladih na temo vključujoče družbe, jih vključili v slovenske zaključke 10. cikla mladinskega dialoga EU ter jih nato v okviru zagovorniških aktivnosti predstavili odločevalcem.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se tej temi posebej posvetili?
K tej temi nas je spodbudila želja, da mladinski dialog razvijamo kot dolgoročnejši program, v katerem se mladi participacije ne učijo le teoretično ali v simuliranih okoliščinah, temveč skozi sodelovanje v resničnih procesih odločanja. Ob tem smo želeli okrepiti tudi sam mehanizem mladinskega dialoga, da postane še bolj vključujoč, dostopen različnim skupinam mladih in voden s strani mladih.
Katere aktivnosti so bile najbolj uspešne?
Kot posebej uspešna aktivnost so se izkazali skupnostni pikniki, saj so omogočili sproščeno in dostopno obliko vključevanja tudi za mlade, ki se sicer redkeje udeležujejo formalnih posvetovanj. Njihova dodana vrednost je bila v kombinaciji dialoga z odločevalci, tržnice lokalnih organizacij ter interaktivnih iger, ki so spodbujale pogovor o vključujoči družbi.
Ali ste v projektu pripravili kakšno orodje/priročnik/metodo, ki bi ga želeli deliti z drugimi organizacijami? Kje ga lahko najdejo?
V okviru projekta smo pripravili več interaktivnih metod za odpiranje pogovorov o vključujoči družbi, med drugim krajše igre kot pogovorne iztočnice in večjo igro na temo vključevanja mladih različnimi oviranostmi, ter gradivo za pripravo mladih na srečanje z odločevalci. Gradiva so na voljo tukaj.
Na kateri dosežek na področju participacije in mladinskega dialoga ste najbolj ponosni?
Najbolj smo ponosni na to, da se učinek projekta ni končal z njegovim formalnim zaključkom, ampak se je pokazal tudi v nadaljnji aktivaciji ambasadorjev. Skozi projekt so pridobili izkušnje, samozavest in priložnosti za neposredno sodelovanje z odločevalci, kar so nekateri prenesli tudi v nove vloge v mladinskem sektorju: ena ambasadorka je postala predsednica članske organizacije MSS, eden od ambasadorjev je prevzel vlogo podpredsednika MSS, ena ambasadorka pa je postala mentorica novi generaciji ambasadorjev in je trenutno vključena že v tretji cikel mladinskega dialoga.
Pomemben dosežek je bil tudi, da ambasadorji niso ostali le izvajalci aktivnosti, temveč so sami prevzeli vlogo zagovornikov rezultatov mladinskega dialoga. Te so predstavili na Svetu Vlade RS za mladino ter na srečanjih s štirimi ministrstvi, pri čemer se je del zagovorniških aktivnosti nadaljeval tudi po zaključku projekta.
Lahko izpostavite primer spremembe pri udeležencih, organizaciji ali lokalnem okolju?
Najpomembnejša sprememba pri ambasadorjih je bila, da so iz udeležencev procesa postali mladi, ki znajo načrtovati aktivnosti, nagovoriti odločevalce in samozavestno zastopati glas mladih. Učinek projekta se je pokazal tudi po njegovem zaključku, saj so nekateri ambasadorji prevzeli odgovorne vodstvene in mentorske vloge v mladinskem sektorju. Na lokalni ravni so aktivnosti ustvarile konkreten stik med mladimi in odločevalci, pri čemer se ponekod sodelovanje nadaljuje tudi po zaključku projekta, nekatere pobude mladih pa so vplivale tudi na izvajanje strategij za mlade.
Navedite največji izziv,s katerim ste se srečali pri uresničevanju te prioritete in kako ste ga premagali?
Največji izziv je bilo zagotavljanje dolgotrajne vključenosti ambasadorjev, saj je projekt potekal skozi daljše obdobje, v katerem so pričakovani tudi padci motivacije. Zato smo projekt že v zasnovi oblikovali z mislijo na ohranjanje motivacije, občutka pripadnosti in povezanosti skupine. Pri tem so pomembno vlogo imele mobilnosti (usposabljanja) in udeležba na evropskih mladinskih konferencah. Ambasadorjem so omogočile nove izkušnje in znanja, stik z vrstniki in odločevalci ter občutek, da je njihovo delo del širšega nacionalnega in evropskega procesa.
Kaj bi svetovali organizacijam, ki želijo podobno prioriteto vključiti v svoje projekte?
Organizacijam bi svetovali, naj participacije mladih ne načrtujejo v obliki enkratnih dogodkov, temveč kot proces, v katerem mladi postopoma prevzemajo odgovornost in dobijo realne priložnosti za vplivanje. Ključno je, da niso vključeni le kot udeleženci, ampak kot soustvarjalci aktivnosti, nosilci dialoga in zagovorniki svojih predlogov pred odločevalci. Pri tem je pomembna jasna mentorska podpora, mehanimi za ohranjanje motivacije skozi daljše obdobje ter povratna informacija mladim o tem, kaj se zgodi z njihovimi predlogi.
