Projekt Resilience through Nature and Art (Narava in umetnost za odpornost mladih) društva Nega zemlje in duha predstavljamo kot primer dobre prakse mladinske izmenjave (Erasmus+: Mladina, ključni ukrep 1) na področju trajnosti in zelenega. Projekt je nastal na pobudo nekdanjih prostovoljcev Evropske solidarnostne enote , ki so želeli sami soustvariti mladinsko izmenjavo, s katero bi mlade opolnomočili, da skozi umetnost, stik z naravo in izkustveno učenje razvijejo svoje kompetence.
Kaj je bil glavni cilj projekta in komu je bil namenjen?
Glavni cilj projekta je bil opolnomočiti mlade, da skozi umetnost, stik z naravo in izkustveno učenje razvijajo osebne, socialne in zelene kompetence ter pridobijo izkušnje pri vodenju mednarodnih mladinskih aktivnosti. Projekt je bil namenjen mladim med 19. in 30. letom, med njimi tudi številnim mladim z manj priložnostmi, ki jih zanimajo trajnost, ustvarjalnost in duševno zdravje.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se posebej posvetili temi trajnost in zeleno?
Projekt je nastal na pobudo nekdanjih prostovoljcev Evropske solidarnostne enote na Domačiji Mokovec – učni poligon za trajnostno življenje , ki so želeli sami soustvariti mladinsko izmenjavo. Hkrati opažamo, da mladi iščejo bolj pristne stike z naravo, skupnostjo in samimi seboj, saj so podnebni izzivi, stres in občutek nemoči vedno pogostejši. Verjamemo, da trajnost ni le skrb za okolje, ampak tudi za ljudi in odnose.
Katere izvedene aktivnosti so bile najbolj uspešne? Ali ste v projektu pripravili kakšno orodje/priročnik/metodo, ki bi ga želeli deliti z drugimi organizacijami? Kje ga lahko najdejo?
Največji učinek so imele praktične delavnice permakulture, samooskrbe, naravne gradnje ter umetniške in gibalne aktivnosti v naravi, velik del katerih so zasnovali in vodili kar udeleženci sami. Med njimi so nastale nove metode, kot so My Permacultural Calendar za načrtovanje osebnih in okoljskih trajnostnih korakov, River of Nature, Nature Bingo, interaktivne igre učenja eko-psihologije, delavnice ustvarjanja z glino, ritma s palicami ter druge. Vse te metode smo zbrali v spletnem priročniku, ki ga lahko najdete na blogu projekta na naši spletni strani.
Na kateri dosežek na področju okoljske trajnosti ste najbolj ponosni?
Najbolj smo ponosni, da je projekt mnogim mladim pomagal ponovno vzpostaviti pristen odnos z naravo. Nekateri so odraščali na podeželju, nato pa v mestnem življenju ta stik izgubili – skozi izkušnjo skupnostnega bivanja, permakulture in ustvarjanja v naravi so ga začeli znova odkrivati. Iz preteklih podobnih projektov vemo, da imajo lahko takšne izkušnje zelo dolgoročen učinek – nekateri nekdanji udeleženci danes vodijo lastne trajnostne kmetije ali sami navdihujejo druge za bolj trajnosten način življenja.
Katere inovativne trajnostne prakse ste uvedli v okviru projekta?
Trajnost smo povezali z umetnostjo, duševnim zdravjem in skupnostnim življenjem. Poleg praktičnih vsebin, kot so permakultura, naravna kozmetika, semenarstvo in regenerativno kmetijstvo, so udeleženci razvili tudi nove ustvarjalne metode za raziskovanje odnosa med človekom in naravo, ki jih danes uporabljajo tudi v drugih mednarodnih projektih.
Lahko izpostavite primer spremembe navad glede trajnostnega ravnanja pri udeležencih, organizaciji ali lokalnem okolju? Kaj so se udeleženci “naučili” o trajnosti?
Najpomembnejše spoznanje je bilo, da trajnost niso le okoljski ukrepi, temveč način razmišljanja, ki povezuje skrb za naravo, skupnost in lastno dobro počutje. Mnogi udeleženci so po izmenjavi poročali, da pogosteje kupujejo lokalno in sezonsko hrano, kompostirajo, pridelujejo del hrane ali več časa preživijo v naravi. Pri nekaterih pa je bila izkušnja še globlja – spodbudila jih je k večjim življenjskim spremembam, kot je iskanje možnosti za življenje bližje naravi ali aktivno širjenje trajnostnih praks v svojih skupnostih.
Kaj je bil največji izzi, s katerim ste se srečali pri uresničevanju te prioritete in kako ste ga premagali? Kaj bi svetovali organizacijam, ki želijo podobno prioriteto vključiti v svoje projekte?
Največji izziv niso bile organizacijske ali logistične ovire, temveč občutek nemoči, ki ga mnogi mladi doživljajo ob podnebni krizi in širših družbenih spremembah. Mladi niso slepi – vidijo, kaj se dogaja v svetu, in pogosto jih spremljajo strah, jeza ali tesnoba glede prihodnosti. Čeprav tudi sami ne moremo spremeniti vseh družbenih dinamik, jim lahko ponudimo nekaj zelo pomembnega: izkušnjo, da lahko z majhnimi koraki, povezovanjem in skupnostnim delovanjem ustvarjajo resnične spremembe. Hkrati jim želimo dati prostor, da svoja težka čustva izrazijo, jih predelajo in jih postopoma preoblikujejo v motivacijo za pozitivno delovanje.
Organizacijam bi zato svetovali, naj se trajnostnih tem lotevajo pristno in celostno. Poleg znanja o okoljskih praksah naj ustvarjajo tudi varen prostor za pogovor o občutkih, ki jih te teme odpirajo, ter krepijo zaupanje v moč skupnosti in majhnih, vsakodnevnih dejanj. Prav iz takšnih izkušenj se pogosto rodijo največje in najbolj trajne spremembe.
