Projekt Dive IN – Participativna znanost v mladinskem delu predstavljamo kot primer dobre prakse sodelovalnega partnerstva v programu Erasmus+: Mladina. V Kulturno izobraževalnem društvu PiNA so s projektom mlade želeli podpreti, da se na empatičen način ponovno povežejo z izzivi skupnosti, še posebej na področju okolja. Najbolj nepričakovan rezultat: skupina osnovnošolcev je prišla na konferenco, prišli so na konferenco, delavnica kalcinacije pa jih je tako navdušila, da so začeli redno prihajati v laboratorij, kjer so nadaljevali delo na projektu – iz enodnevnega dogodka je nastala prava mala raziskovalna skupina.
Kaj je bil glavni cilj projekta in komu je bil namenjen?
Z Dive IN smo želeli participativno znanost, tako, ki jo soustvarjajo tudi ljudje zunaj laboratorijev in univerz, pripeljati v mladinsko delo. Izhajali smo iz preprostega prepričanja: radovednost imamo vsi, treba ji je le dati prostor in orodja. Projekt je bil namenjen predvsem mladinskim delavcem in trenerjem, ki delajo neposredno z mladimi, pa tudi učiteljem in mladinskim organizacijam. Prek njih smo prišli do mladih, ki so v znanosti sodelovali kot raziskovalci, ne kot poslušalci.
Katere aktivnosti so bile najbolj uspešne?
Največ energije je bilo vedno tam, kjer so imeli ljudje roke v blatu, kar dobesedno. Na usposabljanjih v Vidmu in Bruslju so udeleženci iz mahu, jogurta, blata in kompostnih mikrobov naredili prave poskuse, v Bruslju pa so že zadnji dan sami vodili delavnice za dijake iz programa za mlade migrante. Zelo dobro sta se prijeli tudi delavnici, ki smo ju razvili pri nas: sistemsko razmišljanje z metodo LEGO® SERIOUS PLAY® in “Dunch at the Holly Crab”, kjer iz oklepov škampov nastaja bioplastika. Slednjo smo pokazali tudi na festivalu Ars Electronica v Linzu.
Vrhunec je bila eksperimentalna konferenca Zaplavaj v participativno znanost aprila 2024 v HEKI, kjer so udeleženci namesto poslušanja predavanj sestavljali blatne baterije, se potapljali v imersivni zvok v studiu KUBER in raziskovali bioplastiko.
Ste pripravili orodje, priročnik ali metodo, ki bi jo želeli deliti z drugimi?
Seveda. Nastal je priročnik Dive into the World of Citizen Science, ki vsako kuhinjo spremeni v laboratorij – od pH-metra iz rdečega zelja do Winogradskyjevega stolpca in mikrobne gorivne celice. Na voljo je v slovenščini, angleščini, hrvaščini, nizozemščini in francoščini. Zraven sodita še učni načrt za usposabljanje trenerjev in spletno usposabljanje s šestimi webinarji, petimi podcasti in desetimi praktičnimi vajami. Vse je prosto dostopno pod licenco Creative Commons:
- Priročnik in učni načrt
- Spletno usposabljanje (YouTube): PiNA – Dive IN playlista
Na kateri dosežek projekta ste najbolj ponosni?
Na to, da je tema, v katero smo vstopili kot radovedni začetniki, postala stalni del našega dela. Ko je predstavnik Ministrstva za vzgojo in izobraževanje na konferenci PiNO označil za močnega zaveznika izobraževalnega sistema, smo vedeli, da smo zadeli nekaj pomembnega. Iz sodelovanja z belgijskim GLUON-om so zrasli še trije novi projekti v mreži S+T+ARTS, kar pomeni, da Dive IN živi naprej tudi po zaključku.
Lahko izpostavite primer spremembe pri udeležencih, organizaciji ali v lokalnem okolju?
Pri nas se je najbolj spremenila HEKA, naš digitalni laboratorij v Kopru. Projekt ji je dal jasnejši smisel, lokalne šole pa nas zdaj prepoznavajo kot partnerja, ki lahko obogati šolski prostor s stvarmi, ki jih v učilnici ne morejo izvesti. Spremembe so se videle tudi pri udeležencih: visokošolska učiteljica s Hrvaške je po treningu v Bruslju delavnico izpeljala s svojimi študenti biokemije, ena od udeleženk pa je z enim od naših partnerjev prijavila lastno mladinsko izmenjavo na temo participativne znanosti. Z nekaterimi udeleženci treningov sodelujemo tudi po koncu projekta.
Kateri je bil največji izziv in kako ste ga premagali?
Lotili smo se področja, v katerem nihče od nas ni bil povsem doma. Participativna znanost v mladinskem delu je bila novost za vse štiri partnerje, zato je usklajevanje trajalo dlje, kot smo pričakovali – sploh ker so bili partnerji hkrati močno obremenjeni, začetek projekta pa je zaznamovala še epidemija.
Pomagalo nam je, da smo znanje, ki nam je manjkalo, šli iskati drugam: opravili smo certifikacijo za LEGO® SERIOUS PLAY®, ogromno smo se naučili na študijskem obisku pri UR Institutu v Dubrovniku, vsak partner pa je prinesel svoje – GLUON tehnologijo in Arduino, UR naravoslovje, Puntozero video, mi sistemsko razmišljanje. Na koncu se je prav to skupno učenje izkazalo za enega največjih dobičkov projekta.
Najbolj nepričakovan rezultat: prišli so na konferenco, ostali kot raziskovalci. Med obiskovalci zaključne konference je bila tudi ekipa devetošolcev z Osnovne šole Gračišče. Delavnica kalcinacije, pri kateri raziskujemo, kako bi v slovenskem morju lahko nastajale korale, jih je tako navdušila, da jih je pet začelo redno prihajati v HEKO in s sodelavcem Markom Vivodo na projektu delati naprej. Iz enodnevnega dogodka je nastala prava mala raziskovalna skupina. Za nas je to najlepši dokaz, da participativna znanost ni le koncept, ampak prostor, kjer radovedni mladi najdejo svoje mesto.
Avtor fotografij: David Lotič Banović
