Kot primer dobre prakse projekta prostovoljstva v programu Evropska solidarnostna enota predstavljamo projekt Zavoa za mladino, šport in turizem Trbovlje, kjer je dobro uigrana ekipa s skrbno pripravo prostovoljcev na mobilnost ter podporo med izvedbo in po njej poskrbela za kakovost in brezhibno izvedbo aktivnosti.
Kaj je bil glavni cilj projekta in komu je bil namenjen?
Glavni cilj projekta je bil mladim omogočiti kakovostno izkušnjo prostovoljstva, osebni in karierni razvoj ter pridobivanje novih kompetenc. Projekt je združil dolgoročno individualno in kratkoročno skupinsko prostovoljstvo. Dolgoročni prostovoljki sta bili vključeni v delo na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje ter Osnovni šoli Tončke Čeč, kjer sta pridobivali praktične izkušnje in sodelovali z mladimi. Skupina osmih prostovoljcev pa je v poletnih mesecih soustvarjala aktivnosti za lokalno skupnost in s tem povezovala mlade iz različnih evropskih držav.
Katere aktivnosti so bile najbolj uspešne?
Zelo uspešno se je izkazalo skupinsko prostovoljstvo, v okviru katerega so prostovoljci pripravili številne aktivnosti za lokalne mlade in otroke. Sodelovali so pri programu Poletnega odra, pripravljali ustvarjalne in trajnostne delavnice, organizirali športne in zabavne aktivnosti na bazenu, prebarvali steno v skate parku Ledenica, in tako pustili dolgotrajen pečat v lokalnem okolju, ter pekli in brezplačno delili palačinke. Pomemben del njihove aktivnosti je bilo tudi sodelovanje z Društvom prijateljev mladine Trbovlje, kjer so pripravljali aktivnosti za otroke.
Na kateri dosežek projekta ste najbolj ponosni?
Posebej smo ponosni na uspešno povezovanje mednarodnega prostovoljstva z lokalnim okoljem. Prostovoljci niso bili aktivni zgolj znotraj organizacije, ampak so postali aktiven del mesta in soustvarjali program, namenjen različnim generacijam. Ob tem sta dolgoročni prostovoljki s svojim doprinosom na šolah pomembno prispevali k podpori učencem in dijakom, med drugim k boljšemu razumevanju nemščine in boljšim učnim rezultatom.
Lahko izpostavite primer spremembe pri udeležencih, organizaciji ali lokalnem okolju?
Pri prostovoljcih smo opazili predvsem večjo samozavest, samostojnost, sposobnost timskega dela in motivacijo za nadaljnje prostovoljstvo. Posebej izrazit je bil primer udeleženca, ki je imel na začetku težave z razumevanjem angleščine in vključevanjem v skupino. Z dodatnim mentorstvom, individualnimi pogovori in prilagojenim pristopom se je njegova komunikacija do konca projekta vidno izboljšala, povečala pa se je tudi njegova samozavest. Pozitivne spremembe so bile vidne tudi v lokalnem okolju, saj so se šole in drugi partnerji vedno bolj zanimali za sodelovanje s prostovoljci.
Kaj je bil največji izziv, s katerim ste se srečali, in kako ste ga premagali?
Največji izziv je predstavljalo vključevanje udeležencev z različnimi potrebami in izhodišči, predvsem pri komunikaciji in razumevanju jezika. To ni bila ovira za sodelovanje, saj smo uvedli dodatno mentorstvo, več individualnih pogovorov, počasnejše uvajanje v skupino ter podporo strokovne delavke s področja psihosocialne podpore. Pomembno je bilo tudi, da je bila skupina sama zelo podporna. S prilagajanjem urnika in načina dela smo lahko zagotovili, da so se v aktivnosti vključili vsi.
Kaj bi še posebej izpostavili?
Pozitiven rezultat projekta je bil, kako močno so se prostovoljci vključili v lokalno okolje in kako hitro so jih prebivalci sprejeli kot del skupnosti. Lokalni otroci, mladi, šole in organizacije so se njihove prisotnosti vedno znova razveselili. Šole so jih rade povabile k pouku, kjer so predstavljali svoje države, jezike in kulture, hkrati pa mlade spodbujali k lastni izkušnji evropskega prostovoljstva. Po projektu se je zato povečalo tudi povpraševanje po ponovnem sodelovanju s prostovoljci ter zanimanje naših mladih za programe Evropske solidarnostne enote.
In za konec še prigoda …
Najbolj nepričakovana situacija se je zgodila na prost dan prostovoljcev. Eden od prostovoljcev, ki je zelo malo govoril, angleško pa znal bolj slabo, je kar izginil. Ker se cel dan ni javljal na telefon, smo se že začeli spraševati, kje je. Potem pa smo ugotovili, da ima prazno baterijo.
Ko se je končno vrnil, je bil popolnoma zadovoljen in nam veselo povedal, da se je sam odpravil na izlet v Postojnsko jamo. Mi pa smo medtem že skoraj organizirali iskalno akcijo.
Kot koordinatorka projekta sem bila po eni strani prestrašena, da se mu ni kaj zgodilo, po drugi pa zelo ponosna nanj, kako samostojno in samozavestno si je organiziral svoj pustolovski dan.
