Projekt Karavan društva Fršlus predstavljamo kot dobro prakso solidarnostnega projekta v programu Evropska solidarnostna enota. V predstavitvi po zaključku projekta so v društvu zapisali:
Glavni cilj projekta Karavan je bil povezovanje romske in LGBT+ skupnosti v Pomurju ter ustvarjanje prostora za dialog, medsebojno spoznavanje in večjo vidnost ljudi, ki se pogosto srečujejo z različnimi oblikami izključevanja. Projekt je nastal predvsem iz izkušenj LGBT+ Romov, ki se lahko znajdejo na presečišču več identitet in posledično doživljajo dvojno marginalizacijo. Namenjen je bil Romom, LGBT+ osebam, LGBT+ Romom, mladim ter širši lokalni skupnosti.
Med uspešnejšimi aktivnostmi bi izpostavili RikkFest – Festival romske in kvir kulture, ki je na enem mestu povezal romske in LGBT+ organizacije ter omogočil, da sta se skupnosti srečali skozi kulturo, umetnost, pogovor in druženje. Zelo pomembni so bili tudi študijski obiski v romska naselja in LGBT+ organizacije, saj so udeležencem omogočili neposreden stik z drugimi organizacijami, njihovimi prostori in načini dela. Obisk LGBT+ organizacij v Ljubljani je bil posebej dragocen zaradi izmenjave izkušenj, spoznavanja dobrih praks in vzpostavljanja novih povezav.
Pomemben del projekta so predstavljali tudi literarni večeri in videovsebine ter druge aktivnosti, pri katerih so lahko ljudje o svojih izkušnjah spregovorili sami. Klasičnega priročnika nismo pripravljali, se je pa skozi projekt razvijal pristop, ki bi ga lahko prenesle tudi druge organizacije: povezovanje različnih manjšinskih skupnosti skozi skupne izkušnje, umetnost, neformalno izobraževanje in neposredna srečanja. Pomembno se nam je zdelo, da aktivnosti niso temeljile samo na pogovoru o skupnostih, ampak predvsem na ustvarjanju prostora, kjer člani skupnosti govorijo sami zase.
Nastajale so tudi večjezične in videovsebine, s katerimi smo želeli teme projekta približati širši javnosti, posebej romski skupnosti, ko smo gradivo prevajali v romščino. Te vsebine so dostopne prek komunikacijskih kanalov Društva Fršlus, predvsem na spletni strani društva frslus.si, ki smo jo ustvarili v sklopu projekta.
Najbolj smo ponosni na to, da smo uspeli povezati dve skupnosti, ki sta v javnosti pogosto obravnavani ločeno, čeprav se njune identitete in izkušnje v resničnem življenju prepletajo. Pomembno nam je bilo tudi, da smo povečali vidnost LGBT+ Romov, ne samo kot teme projekta, ampak kot ljudi, ki aktivno oblikujejo vsebine, dogodke in javni prostor.
Projekt je hkrati vzpostavil nove povezave med organizacijami iz Pomurja in drugimi deli Slovenije ter odprl pomembno tematiko v lokalnem, decentraliziranem okolju. Pri udeležencih se je skozi projekt zgodila zelo intenzivna izmenjava informacij, predvsem pa preverjenih in pravilnih informacij med romsko in LGBT+ skupnostjo. Veliko je bilo iskrene radovednosti, vprašanj in zanimanja za izkušnje druge skupnosti.
Nastajali so tudi zelo intimni in prijetni prostori za izražanje – na primer ob skupni peki kruha LGBT+ oseb in romskih žensk, kjer se je skozi povsem vsakdanjo dejavnost odprl prostor za pogovor, humor, osebne zgodbe in medsebojno spoznavanje. Pri LGBT+ udeležencih smo opazili večjo odprtost, samozavest in pripravljenost govoriti o svojih izkušnjah. Sčasoma so se lažje izražali in tudi sami odpirali teme, o katerih prej morda ne bi govorili. Pokazalo se je, da ima povezovanje romske in LGBT+ skupnosti zelo velik potencial za nadaljnji razvoj, saj odpira veliko novih tem, metod in možnosti sodelovanja.
Tudi v lokalnem okolju je projekt vzbudil precej presenečenja, saj takšnega povezovanja ljudje niso bili vajeni. Začetnemu začudenju pa je hitro sledila radovednost. Ljudem se je ideja zdela nenavadna, a hkrati zanimiva, zato so želeli izvedeti več.
Eden največjih izzivov je bilo vključevanje ljudi v aktivnosti, saj govorimo o skupinah, pri katerih lahko obstajajo nezaupanje, strah pred izpostavljenostjo in slabe pretekle izkušnje z diskriminacijo. Pri LGBT+ Romih je to še posebej izrazito, saj javno sodelovanje lahko pomeni razkrivanje več delov lastne identitete hkrati. Zato smo veliko pozornosti namenili osebnemu pristopu, postopnemu grajenju zaupanja, sodelovanju z organizacijami in posamezniki, ki jih skupnosti že poznajo, ter ustvarjanju aktivnosti, kjer sodelovanje ni zahtevalo neposrednega javnega izpostavljanja. S tem smo uspeli vzpostaviti varnejše okolje in postopoma povečati vključevanje.
